Evropska komisija je leta 2010 v ormoški tovarni opravila revizijo, v okviru katere je ugotovila, da program ni bil ustrezno izveden, saj niso porušili silosov za shranjevanje sladkorja, in da tako ni šlo za popolno, ampak le za delno odstranitev proizvodnih zmogljivosti. Komisija zato od Slovenije terja vračilo 25 odstotkov izplačane pomoči, to je 8,7 milijona evrov.

Urad vlade za komuniciranje pa je po seji vlade pojasnil, da se Slovenija s stališčem Bruslja ne strinja, saj je bila v Sloveniji predvidena možnost ohranitve dejavnosti pakiranja in odpreme sladkorja, za kar so potrebni silosi in naprave za pakiranje. Ohranitev delovanja pakirnice in silosov, ki so ves čas v uporabi, zato ni bila v nasprotju z evropskimi predpisi in zahtevanimi pogoji za popolno odstranitev proizvodnih zmogljivosti, so prepričani na slovenski strani.

Po mnenju Slovenije obstajajo izjeme
Sodišče EU-ja je po vladnih navedbah v primeru Italije že dopustilo možnost, da odstranitev silosov ne velja, če so se uporabljali le za skladiščenje kvotnega sladkorja drugih proizvajalcev ali kvotnega sladkorja, ki je bil odkupljen od drugih proizvajalcev. Po mnenju vlade je kazen tudi nesorazmerna, saj je zakonodaja, ki ureja to področje, ohlapna.

Ob tem se sklicujejo tudi na dokument Evropske komisije glede mejnih primerov, kjer je navedeno, da se lahko v primerih, ko neskladnost izhaja iz težav pri razlagi zakonodaje EU-ja, takšna olajševalna okoliščina upošteva in predlaga nižja kazen ali pa finančna kazen celo opusti.
Na območju Slovenije proizvodnja sladkorja ni več mogoča, v celoti pa je bila ukinjena tudi pridelava sladkorne pese. Se pa pojavljajo želje po njuni obuditvi, ko bodo leta 2017 v EU-ju padle sladkorne kvote.