Po podatkih skupine raziskovalcev in aktivistov iz organizacije Tax justice network (TJN) gre za konservativno oceno, saj bi lahko pravi znesek neprijavljenih finančnih sredstev znašal tudi do 26 tisoč milijard dolarjev. Gre za najpodrobnejšo raziskavo vsote finančnih sredstev, ki so skrita v davčnih oazah in drugih tajnih strukturah, so zapisali pri organizaciji.

Poročilo je pripravil nekdanji glavni ekonomist pri svetovni svetovalni družbi McKinsey James Henry, ki je uporabil podatke Banke za mednarodne poravnave, Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne banke in posameznih držav. V poročilu so vključena samo finančna sredstva in ne drugo bogastvo, kot so nepremičnine in jahte.

Neenakost večja, kot si mislimo
Poročilo spremlja še ena študija omenjene organizacije z naslovom "Neenakost - polovica tega vam ni znana", katere glavno sporočilo je, da vsem dozdajšnjim študijam o ekonomski neenakosti ni uspelo prikazati točnega zneska teh finančnih sredstev, zato je neenakost še večja, kot si ljudje predstavljajo ali jim jo prikazujejo uradne številke.

Največ računov "offshore" v lasti najbogatejših posameznikov na svetu upravljajo tri banke - UBS, Credit Suisse in Goldman Sachs. Med desetimi milijoni posameznikov, ki imajo v davčnih oazah skritih 21 tisoč milijard, jih manj kot 100.000 poseduje skoraj 10 tisoč milijard dolarjev.

Sramota za uradne ustanove
Henry je pojasnil, da bi izgube od davčnih prihodkov v marsikateri državi občutno izboljšale javne finance, predvsem v državah v razvoju. Če bi namreč upoštevali izgubljena davčna sredstva, bi se izkazalo, da so nekatere zadolžene države v resnici dovolj bogate. A težava je v tem, da je to bogastvo zunaj dosega njihovih rok in si ga lastijo njihove lastne elite ali zasebni bankirji.

"V bistvu so v države v razvoju kot celota pomemben posojilodajalec razvitega sveta že več kot desetletje. To pomeni, da gre za težavo davčne pravičnosti in ne enostavno za težavo dolga," je dejal Henry in dodal, da teh specializiranih davčnih oaz ne upravljajo kake skrite in neznane banke na nekih otokih, ampak največje svetovne banke, odvetniške družbe in svetovalna podjetja.

Henryju se zdi sramotno, da so uradne ustanove, kot so prej omenjeni IMF, Svetovna banka, Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) ter skupina gospodarsko najbolj razvitih držav G-20, do zdaj posvečale tako malo pozornosti tej veliki problematiki, ki jo predstavlja odtekanje denarja v davčne oaze.