“Nikakor si nisem mislil, da se bo denacionalizacija vlekla 25 let. In prav zato plačujemo visoke odškodnine,” nam je četrt stoletja po 20. novembru 1991, ko je skupščina sprejela zakon o denacionalizaciji, povedal tedanji pravosodni minister dr. Rajko Pirnat. Kot pravi, so vedeli, da vsega ne bo mogoče vrniti v enem letu, kot so zapisali v zakon. Vsekakor pa si niso predstavljali, da bo država lahko ob Blejski otok, Triglavsko severno steno in obalo Bohinjskega jezera. “To so pomembne znamenitosti,” danes pravi Pirnat.
Pod Peterletom odškodnin niso mogli omejiti
Več nekdanjih poslancev nam je povedalo, da se je že tedaj vedelo, da bo največji upravičenec za vračilo Nadškofija Ljubljana in druge pravne osebe Katoliške cerkve v Sloveniji. Kljub temu ob pripravi zakona v nasprotju s številnimi drugimi državami zgornje višine vračil in odškodnin niso določili. Vzrok sta bila tudi politična realnost tedanje koalicije pod predsednikom vlade Lojzetom Peterletom in hitenje s sprejemanjem zakonodaje, saj je morala biti končana pred začetkom privatizacije.
Gradovi, Golte, Robanov kot, Prešernov gaj ...
Posledice čutimo še danes. Čeprav je rešen velik del zahtevkov (99,6 %) od skoraj 40 tisoč vloženih, so najbolj zapletene zadeve še vedno odprte. Križevniška cerkev v Ljubljani, smučišče Golte, Robanov kot, graščina Kodeljevo, Cekinov grad, Prešernov gaj in Forma viva v Piranu so le bolj znane zadeve s seznama nerešenih.

Nekdanji državni sekretar za denacionalizacijo in danes predavatelj na Evropski pravni fakulteti Marko Starman je prepričan, da pri zamudah ne gre za posledico počasnega dela posameznih uradnikov. “Nihče ne more sam o vsem odločiti. V takih situacijah, ko se postopek razvleče, je odločilen neformalni vpliv v teh postopkih,” pravi Starman, ki ocenjuje denacionalizacijo kot “še en primer, kako plemenit cilj sprevržeš v njegovo negacijo in kako pravo ne deluje.” Najhujše posledice bomo državljani v prihodnjih letih zaradi visokih odškodnin šele začutili.