Ameriški ekonomist, profesor na Univerzi Columbia in vodja tamkajšnjega centra za trajnostni razvoj, je eden od gostov Blejskega strateškega foruma, kjer se je z njim pogovarjala Špela Novak.

Sachs poziva Evropsko unijo, naj poleg političnih zavez o zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov čim prej sprejme tudi konkreten načrt, kako bo to uresničila. Pri tem je, kot poudarja, nujno sodelovanje stroke.

V pogovoru pa tudi o tem, da ima Brazilija suvereno pravico varovanja amazonskega pragozda, nima pa pravice, da ta gozd uničuje.

Ukrepi za omejevanje posledic podnebnih sprememb so danes na dnevnem redu praktično vseh političnih razprav. Kolikšno odgovornost za spremembe na tem področju nosijo politični voditelji?
Politični voditelji imajo na tem področju največjo odgovornost, saj so vlade tiste, ki morajo sprejeti odločitve za ogljično nevtralnost energetskega sistema. Znanost pravi, da moramo do leta 2050 doseči cilj ničelnih emisij. Gospa von der Leyen pravi, da bo v prvih 100 dneh delovanja Komisije Evropskemu parlamentu predlagala osnutek zakonodaje s tem ciljem. To je zelo pomembno. Toda poleg političnih odločitev potrebujemo tudi stroko. Vlade potrebujejo načrte, kako te cilje doseči – za to pa so potrebni strokovnjaki. Evropa za zdaj še nima načrta, kako bo dosegla ogljično nevtralnost, ta načrt pa je prav tako nujen kot zakonodaja. Evropa potrebuje načrt, kako bo dosegla prehod na popolnoma čisto elektriko, kako bodo vsi avtomobili le električni, kako bo zmanjšala izpuste v industriji, kaj se bo zgodilo s čezoceanskimi ladijskimi prevozi, z letalstvom. Na ta vprašanja še nimamo odgovorov. Tega ne moremo prepustiti trgu, saj tako težav ne bomo rešili. Potrebujemo jasne okvire, ki jih bosta določili tako stroka kot politika. In ti okviri morajo biti postavljeni na ravni Unije, ne na ravni posameznih članic.

Toda ali se ne bi morali namesto o prehodu na druge energetske vire pogovarjati o tem, kako porabiti manj energije?
Mislim, da v splošnem naš cilj ni zmanjšati porabo energije, ampak izpuste toplogrednih plinov. Prizadevamo si za trajnostno rabo virov. Ko gre za sončno, vetrno ali vodno energijo, se ne spoprijemamo s pomanjkanjem virov. Na Zemljo pride s Sonca toliko energije, da to ustreza naši pettisočkratni porabi. Teh virov je dovolj. Glavna stvar, ki jo ljudje želijo in potrebujejo, je, da so viri, od katerih smo odvisni, naj gre za elektriko za naše domove, za mobilnost javnega in zasebnega prometa, ali pa za gradbeni material, dostopni in trajnostni. Morda je nekaj področij, na katerih moramo bistveno spremeniti način življenja, vendar teh področij ni toliko, kot ljudje mislijo. Na področju energije je na primer poglavitno vprašanje način proizvodnje, ne pa zmanjševanje porabe. Električne energije bomo potrebovali vse več, vendar mora biti ta 100-odstotno čista.

Torej je po vašem mnenju dolgoročno mogoče hkrati doseči tako gospodarsko rast kot trajnostni razvoj?
Mora biti, saj nas v nasprotnem čaka grenak boj. Države v razvoju še naprej pričakujejo in želijo gospodarsko rast, saj kakovost življenja tam zelo zaostaja za tisto v razvitem svetu. V teh državah si prizadevajo za boljše življenje – tako, kot ga imajo milijoni ljudi v razvitem svetu, to je življenje z več prostega časa, z večjo varnostjo, več zdravja. In mislim, da imajo prav. Naša prva skrb mora biti zadostiti gospodarskim potrebam držav po vsem svetu, ne da bi ob tem uničili planet. To pa zahteva predvsem tehnološke spremembe, zlasti v energetskem sektorju, a tudi pri izrabi zemlje in pridelavi hrane. Ko gre na primer za požare v Amazoniji, moramo vztrajati pri ustavitvi deforestacije. Evropa bi morala Braziliji jasno povedati, da ne bo kupovala njenih kmetijskih pridelkov s teh zemljišč. Moramo torej prevzeti odgovornost. A uspe nam lahko prek tehnologije. Dal vam bom primer. V Evropo, na Blejski strateški forum, sem prispel z letalom, in jutri se prav tako z letalom vračam domov. Greta je čez Atlantik potovala s športno jadrnico, zato da ji ne bi bilo treba leteti. Njena rešitev pomeni ničelne izpuste ogljikovega dioksida, vendar pa to ni rešitev, ki je lahko uporabna za ves svet. Če bi namreč ustavili vsa potovanja z letali in s čezoceanskimi ladjami, ki prispevajo izpuste, bi doživeli veliko krizo pri preskrbi milijard ljudi po svetu.

Potrebujemo rešitve, ki ne bi bile le simbolične, ampak tudi uporabne. Želim si, da se Airbus in Boeing zavežeta k temu, da bosta do leta 2040 razvila letala z ničelnimi izpusti. To je izvedljivo. Danski prevozni velikan Maersk je pred nekaj dnevi napovedal zmanjšanje izpustov emisij na vseh svojih ladjah, in to z uvajanjem novih tehnologij. To je smer, po kateri moramo iti.
Velika podjetja morajo prevzeti pobudo in tudi razumeti, da če tega ne bodo storila, tvegajo izgubo trgov. To je pomembno tudi za evropsko avtomobilsko industrijo, od katere je odvisna tako Slovenija kot skoraj vsa srednja Evropa. Ne bo mogla nadaljevati proizvodnje motorjev na notranje izgorevanje. Tudi če Nemčija dela najboljše motorje na notranje izgorevanje, ti pomenijo prevelike izpuste toplogrednih plinov. Morala bo izvesti prehod na električna vozila. Vprašanje je, ali bodo Volkswagen, Daimler-Benz ali Merzedes to storili pravočasno ali pa bomo začeli voziti kitajska električna vozila. In to je zdaj glavno vprašanje.

Toda ko govorimo o spodbudah električnih vozil, kaj ni to le zamenjava enega umazanega vira energije za drugi, prav tako umazan vir – ko gre za elektriko, ki prihaja iz termoelektrarn?
Vprašanje je, kako priti do ničelnih izpustov. Edini način je, da spremenimo dve stvari, to sta način proizvodnje elektrike in način napajanja vozil. Električna vozila, ki elektriko dobijo iz elektrarn na premog, niso kaj dosti čistejša, če sploh, od vozil na notranje izgorevanje. Moramo spremeniti oboje. Tisti, ki nasprotujejo električnim vozilom, ker ta sama po sebi še ne rešujejo težav, bi morali priznati, da rešujejo polovico težav – a treba je rešiti tudi drugo polovico. Električna vozila sama po sebi niso rešitev. So nujen, ne pa tudi zadosten del rešitve. Zmanjšati moramo emisije iz elektrarn in uvesti električna vozila – oboje torej.

Govorili ste o požarih v brazilskem pragozdu. Brazilski predsednik Bolsonaro trdi, da je brazilski pragozd brazilsko dobro oziroma pripada Braziliji, ne svetu. Če primerjamo z drugimi viri, na primer z nafto, ki pripada tistim državam, kjer se nahaja, potem nimamo argumentov za trditev, da brazilski pragozd ne bi pripadal Braziliji.
Živimo v svetu, kjer je za preživetje nujna soodgovornost. Mislim, da naftne družbe nimajo moralne pravice, prav tako pa tudi ne bi smele imeti zakonske pravice do črpanja nafte in njene prodaje na svetovnem trgu. Mislim tudi, da Brazilija nima pravice, da uničuje gozd, nato pa na svetovnem trgu prodaja sojo in govedino, pridelano na teh območjih. V obeh primerih bi se moral odgovor sveta glasiti: če boste nadaljevali to nepremišljeno politiko, bomo nehali kupovati brazilske kmetijske pridelke. Želel bi si, da svet tudi ZDA, Avstraliji in Kanadi sporoči, da ne bo več kupoval njihovih fosilnih goriv. Gre za enako stvar. Temu se reče soodgovornost. Bolsonaro nima pravice uničevati Amazonijo. Varovanje amazonskega pragozda je suverena pravica Brazilije, ni pa njena suverena pravica, da pragozd uničuje.