Dejstvo: dolgotrajni stečajni postopki, ko ti trajajo desetletje, četrt stoletja, recimo stečaj mariborskega Tama, ali celo tri desetletja, kot je bilo to v primeru Iskre Delte, nedvomno višajo stroške postopka. Delavci so sicer poplačani v veliko primerih, drugi upniki pa na koncu lahko ostanejo brez ali z minimalnim poplačilom, tudi v primerih, ko je na začetku stečaja v stečajni masi kar nekaj premoženja.

Komu koristijo dolgotrajni postopki?

Izkušen celjski odvetnik in nekoč tudi član sodnega sveta, Marjan Feguš, je prepričan, da najspretnejši upravitelji dobro služijo s stroški postopka in da jim je torej v interesu, da ta traja čim dlje: "Ni dvoma, da zakonodajna ureditev stečajnim upraviteljem omogoča, da z razlago o delu v korist upnikov počno marsikaj, kar je popolnoma nepotrebno, v vsakem primeru pa to objektivno znižuje višino stečajne mase."

Treba je vedeti, da ni malo stečajnih upraviteljev, ki za vodenje postopka prejmejo nekaj tisoč evrov nagrade – in da so te nagrade lahko tudi mnogo nižje od stroškov, ki jih zaračunajo in prejmejo iz stečajne mase. Potem so tu še sodni postopki, pravde za različno premoženje, ki podaljšujejo postopke.

Donedavni predsednik zbornice upraviteljev Marko Zaman sicer pravi, da pravde pred sodišči danes podaljšujejo stečaje "zgolj" za od tri do pet let: "Ti sodni postopki so se skrajšali, tako da ne morejo biti več glavni razlog za daljše trajanje stečajev, torej za trajanje 10, 12 let. Še vedno pa lahko povzročijo trajanje od treh do petih let."

Pogled čez severno mejo – stečaji praviloma krajši

Znan avstrijski odvetnik, tudi sam stečajni upravitelj, Roland Grilc, izpostavi za slovensko prakso komaj verjetno dejstvo: pri pravdah, za katere vnaprej ve, da bodo trajale dalj časa, premoženje preprosto izloči iz stečajnega postopka in ga čim prej zaključi. Če je nato premoženje dosojeno stečajnemu dolžniku, ga naknadno razdeli upnikom.

Ponazori tudi s primerom: "Ko sem kot stečajni upravitelj v Avstriji prijavil terjatev za stečajnega dolžnika v nekem stečajnem postopku na Poljskem, kjer postopki trajajo celo večnost, smo čisto preprosto prej zaključili stečajni postopek z utemeljitvijo oz. sklepom, da če bi stečajna masa kadar koli iz Poljske kar koli pridobila, se to naknadno razdeli. In tako se je tudi zgodilo."

Njegov najdlje trajajoči postopek je trajal štiri leta, šlo je za športni klub in za veliko interesov, pravi, vendar poudarja, da je to preprosto predolgo. Dolgi postopki so po njegovem mnenju upravičeni pri velikih gradbenih podjetjih s podružnicami po Evropi, vendar teh ni toliko.

Eno od profesionalnih združenj, KSV 1870, ki v Avstriji pomaga upnikom v stečajih, je v svojih evidencah našlo šest stečajev, ki so trajali ali še trajajo več kot 20 let. Četrtino tega torej, kolikor jih imamo v precej manjšem slovenskem gospodarstvu. Po podatkih vrhovnega sodišča je namreč 24 stečajnih postopkov v Sloveniji trajalo ali še traja več kot dve desetletji, še 139 pa več kot desetletje.

Zanimivo je tudi sogovornikovo opažanje razlik med državama, ko gre za birokracijo v stečajnih postopkih. V Sloveniji namreč upravitelj za tako rekoč vsak nov premik v postopku potrebuje sklep sodišča, v Avstriji ne, razlaga Grilc: "Če je izterljivost številnih terjatev bolj slaba, potem se odločim, da ne bom šel v izterjavo, da ne zmanjšam stečajne mase. Za takšne zadeve ne potrebujem nobenih sklepov sodišča. V Sloveniji je za vsak ‘šmorn’ potreben sklep sodišča, v Avstriji samo, če bi prodal celotno premoženje in za nepremičnine, za kaj drugega ne. Za to odgovarjam sam."

Prav tako so velike razlike med avstrijskim in slovenskim sistemom stečajnih postopkov tudi pri že omenjenih nagradah upraviteljem. V obeh državah se sicer odmerjajo predvsem v deležu od razdeljenih sredstev iz stečajne mase, a v Avstriji te nagrade niso navzgor omejene kot pri nas in so tako spodbuda za hiter zaključek stečaja. Če je stečaj velik, so lahko tudi nagrade velike, zato je tudi motiv upravitelja čim boljše poplačilo upnika v čim krajšem času.

Kaj pa nadzor?

Formalno, na papirju, nadzor seveda obstaja. Sodišče, Zbornica upraviteljev, ministrstvo za pravosodje ima celo posebni sektor za nadzor nad upravitelji.

Toda Marjan Feguš pravi: "Moje prepričanje je, da tega nadzora v pravi vsebini zagotovo ni, če bi bil, si ne znam predstavljati, da je mogoče, dopustno, sprejemljivo, da procedure trajajo toliko časa, da se v njih tolikokrat ponavljajo neka opravila. Rezultat pa je preveliko izčrpavanje mase, ki je namenjena poplačilu upnikov."

Ni se torej čuditi ugotovitvam analize končanih stečajev v obdobju 2008–2019 Jake Cepca z Ekonomske fakultete v Ljubljani, da gre pri polnih stečajih, se pravi v podjetjih s premoženjem, kar 50 odstotkov, v vseh stečajih skupaj pa celo 89 odstotkov unovčenega premoženja za stroške postopka.