Mencinger v članku v novi številki publikacije inštituta EIPF ugotavlja, da smiselnost ustavnega zapisa zgornje meje dolga v Sloveniji, ki sodi med članice EU-ja z nizkim javnim dolgom, pod vprašaj postavljajo že izredne razlike med velikostjo javnega dolga članic EU.

"Delež javnega dolga v bruto domačem proizvodu (BDP) sploh ne kaže dejanskega bremena dolga, ki ga določajo njegove značilnosti, spreminja pa se z obrestno mero in gospodarsko rastjo, ki ju država ne more kontrolirati. Zapis dolga v ustavo bi odpravil delovanje avtomatičnega stabilizatorja in izničil preostanke gospodarske politike, ki jo omejuje že zdajšnja ureditev," pojasnjuje.

Omejitve odvisne od dolga posamezne članice
"Kar 14 članic EU-ja je imelo javni dolg večji od referenčnih 60 odstotkov, med njimi je bilo kar 11 članic evrskega območja. Ne le zaradi primarnega primanjkljaja, ki je naravna posledica upada javnofinančnih prihodkov, ampak tudi zaradi zmanjšanja imenovalca v izračunu deleža javnega dolga, to je zmanjšanja bruto domačega proizvoda," je zapisal Mencinger.

Tudi povečanje dolga je bilo v štirih kriznih letih v članicah unije zelo različno. "Kolikšen je torej javni dolg, ki zahteva omejitev v ustavi? Naj ob teh razlikah Estonija javni dolg v svoji ustavi omeji na recimo deset, Grčija na 180, Irska na 100, Slovenija na 48 odstotkov," se sprašuje.

Dolg in primanjkljaj obrobni težavi
Ob tem opozarja, da sta javni dolg in primanjkljaj "v najbolj zadolženih evropskih državah obrobna problema v primerjavi z recesijo ter socialnimi in političnimi pretresi, ki jih bodo prinesli poskusi uveljavitve fiskalnega pakta".

Poleg tega zdajšnje krize niso povzročili javnofinančni primanjkljaji in dolgovi držav, ampak več desetletij trajajoča prerazdelitev BDP-ja v korist kapitala in v škodo dela, selitev proizvodnih kapacitet, zagotavljanje povpraševanja s krediti in finančno "poglabljanje", še poudarja avtor.