Med nedavnim obiskom kitajskega predsednika Ši Džinpinga v Moskvi sta Rusija in Kitajska sklenili 14 sporazumov, a med njimi ni bilo podpisa dogovora o novem plinovodu Moč Sibirije 2, ki bi prek Mongolije povezal največjega izvoznika in največjega uvoznika zemeljskega plina na svetu. Moč Sibirije 2, ki bi oskrboval kitajski trg s 50 milijardami kubičnih metrov plina letno, je ruski predsednik Vladimir Putin označil za posel stoletja. O plinski povezavi med tremi državami se sicer govori že najmanj dve desetletji, od začetka vojne v Ukrajini dalje pa je Rusija še okrepila prizadevanja za izpeljavo projekta, da bi nadomestila izgubo do zdaj svojega največjega trga v Evropi.

Kitajska je po zahodnih sankcijah, ki so sledile ruski vojaški agresiji na Ukrajino, lani postala rešilna bilka za gospodarstvo Rusije, še posebej z nakupi energentov, ki predstavljajo glavni vir prihodkov Moskve, zaradi česar se je ta znašla v podrejenem položaju v odnosih s Pekingom, ki je pri sklepanju poslov zdaj v boljšem položaju in lahko postavlja svoje pogoje, predvsem pri ceni.

Da se je pogajalska moč prevesila na stran Kitajske, je pokazalo tudi srečanje v Moskvi, od katerega si je Putin obetal konkretnejše zaveze za izgradnjo novega plinovoda do Kitajske. Čeprav je namreč dejal, da so Rusija, Kitajska in Mongolija sklenile vse dogovore za izgradnjo plinovoda, pa je skupna izjava po srečanju s Šijem nakazala, da ne poteka vse po željah Moskve, saj je bilo navedeno le, da si bosta obe strani prizadevali za pospešitev aktivnosti z vidika analize in odobritve plinovoda. V angleški različici dveh Šijevih izjav po srečanju pa plinovod sploh ni bil omenjen.

“Kitajski se ne mudi podpisati ničesar, razen če je predlog ugoden in oblikovan pod kitajskimi pogoji,” je za francosko tiskovno agencijo AFP izkupiček srečanja v Moskvi komentirala raziskovalka Maria Shagina z Mednarodnega inštituta za strateške študije (IISS) v Berlinu. Po njenih besedah je Kitajska z okrepljenim položajem v energetskih pogajanjih iz vojne v Ukrajini izšla kot zmagovalka. "Peking je izkoristil mednarodno osamitev Moskve in povečal nakupe ruske nafte, plina in premoga po zelo ugodnih cenah," je še pojasnila.

Dogovor še letos?

Namestnik ruskega premierja Aleksander Novak, ki je zadolžen za energetiko, je po skupni izjavi Putina in Šija novinarjem pojasnjeval, da je treba le še doreči podrobnosti dogovora, in izrazil prepričanje, da bo sporazum sklenjen še pred koncem letošnjega leta. Kot je povedal Novak, ima ruski plinski velikan Gazprom navodilo, da dogovor sklene čim prej.

“Zdaj se izpopolnjujejo pogodbeni pogoji med Gazpromom in kitajsko družbo CNPC. Študija izvedljivosti že poteka, kot tudi načrtovanje trase plinovoda čez ozemlje Mongolije. Upamo, prepričani smo, da bodo naša podjetja sklenila dogovor do konca leta in podpisala pogodbo," je bil optimističen namestnik premierja.

Moč Sibirije 2 naj bi po ruskem ozemlju v dolžini 2666 kilometrov potekal od obsežnih plinskih polj na polotoku Jamal na zahodu Sibirije prek Mongolije do severnega dela Kitajske, kjer bi se priključil na plinovod Zahod–Vzhod, ki poteka od plinsko bogate zahodne do industrijsko intenzivne vzhodne Kitajske.

Mongolija čaka Rusijo in Kitajsko

Predvidena okoli tisoč kilometrov dolga trasa čez Mongolijo še ni točno določena, ima pa plinovod podporo oblasti v Ulan Batorju, ki so zainteresirane tudi za izgradnjo naftovoda iz Rusije in s katerimi je Moskva leta 2019 že podpisala memorandum o soglasju. Mongolski premier Oyun-Erdene Luvsannamsrai je v pogovoru za Financial Times julija lani izrazil pričakovanje, da bo Rusija gradnjo plinovoda začela leta 2024. Po njegovih trditvah je študija izvedljivosti že končana, pogovori pa potekajo še o končni trasi plinovoda, ki pa bo določena, ko se bosta o projektu dogovorili Rusija in Kitajska.

Toda analitiki opozarjajo, da se Kitajcem nikamor ne mudi z gradnjo novega plinovoda, saj po predvidevanjih še najmanj do leta 2030 ne bodo potrebovali novih dobav plina. Kot je za Reuters povedal analitik pri energetski svetovalni družbi ICIS Wang Yuanda, je za dosego dokončnega dogovora treba razčistiti še veliko podrobnosti. “Rusija si verjetno bolj obupano želi prodati plin, kot ga Kitajska potrebuje v tem trenutku,” je prepričan.

Še štiri leta do polne zmogljivosti Moč Sibirije 1

Rusija je do Kitajske že zgradila en plinovod Moč Sibirije 1, ki je začel delovati leta 2019 in prek katerega bo letos po napovedih dobavljeno 22 milijard kubičnih metrov plina, medtem ko bo polno zmogljivost 38 milijard kubičnih metrov dosegel leta 2027, kar je dve leti pozneje od prvotnih načrtov. Dogovor o 55 milijard dolarjev vrednem plinovodu je bil sklenjen maja leta 2014, ko sta Rusija in Kitajska podpisali pogodbo za 30 let dobav v vrednosti 400 milijard dolarjev, kar predstavlja za Rusijo do zdaj najvrednejši energetski posel. Po navedbah poznavalcev je bila Kitajska trd pogajalec, medtem ko je bila Rusija stisnjena v kot, saj drugih kupcev za njen plin z Daljnega vzhoda preprosto ni.

"Današnji dogodek je pomemben in resnično zgodovinski ne samo za svetovni energetski trg, ampak predvsem za nas in za vas, za Rusijo in Kitajsko," je decembra leta 2019 na slovesnosti ob odprtju plinovoda, ki so jo prenašali po televiziji, povedal Putin. Ši je po drugi strani takrat poudaril, da ta projekt predstavlja zgled sodelovanja med državama, ki koristi obema stranema. "Razvoj kitajsko-ruskih vezi je in bo zunanjepolitična prioriteta obeh naših narodov," je zatrdil.

Dela na ruski strani so stekla oktobra 2014, Kitajska pa je svoj priključek na plinovod začela graditi leto dni pozneje. 3000 kilometrov dolg plinovod na ruski strani je speljan od plinskega polja Kovitka v Irkutski oblasti mimo Bajkalskega jezera do Čajandinskega plinskega polja v pokrajini Jakutija in nato do kompresorske postaje blizu Blagoveščenska v bližini meje med državama ter prek dveh cevovodov pod reko Amur v severno kitajsko pokrajino Heilongdžang. Na začetku decembra lani je postal operativen del plinovoda med pokrajinama Šandong in Džangsu, ta je z ruskim plinom povezal še kitajsko finančno prestolnico Šanghaj, tako da je skupna dolžina skupne plinske povezave zdaj več kot 6000 kilometrov.

Moč Sibirije 2 ni edina načrtovana plinska povezava Kitajske z Rusijo, saj se je februarja lani Peking dogovoril tudi za dobave plina z otoka Sahalin na daljnem ruskem vzhodu po novem plinovodu prek Japonskega morja do Heilongdžanga, ki naj bi začel delovati leta 2026 z zmogljivostjo približno 10 milijard kubičnih metrov plina na leto. Putin je med obiskom Šija napovedal, da bo Rusija prek vseh plinovodov do leta 2030 dobavljala Kitajski letno najmanj 98 milijard kubičnih metrov plina.

“Prvotni cilj je, da Kitajska do leta 2025 uvozi 38 milijard kubičnih metrov ruskega plina. Zdaj Rusija pravi, da bo do leta 2030 uvoz dosegel 98 milijard kubičnih metrov. To je zelo velik skok, zato se splača biti previden,” opozarja analitik Wang.

Rusijo čaka gradnja infrastrukture

Trenutno je ruski izvoz plina na Kitajsko še zmeraj znatno manjši v primerjavi z nekdanjim izvozom v Evropo, kamor je Gazprom pred vojno izvozil kar 80 odstotkov vsega svojega plina. Rusija je pred vojno in sankcijami evropske porabnike letno oskrbovala s kar 155 milijardami kubičnih metrov plina (med letoma 2018 in 2019 celo rekordnih 177 milijard kubičnih metrov), medtem ko je lanska dobava ruskega plina Kitajski dosegla najvišjo raven doslej, a je ta znašala le desetino tega pri 15,5 milijarde kubičnih metrov plina prek plinovoda Moč Sibirije 1.

Kot je za AFP povedal strokovnjak Jaime Concha iz analitske družbe Energy Intelligence, bi plinovod Moč Sibirije 2 utrdil Kitajsko kot dolgoročni trg Rusije, a pri tem opozarja še na eno oviro, ki jo bo morala preseči Moskva. Obstoječa ruska plinovodna infrastruktura je bila namreč večinoma postavljena za potrebe evropskega trga, medtem ko bo izgradnja enakovrednega omrežja v Aziji draga in vzela veliko časa. To po njegovem mnenju izpostavlja, kako malo alternativ ima Rusija za preusmeritev z evropskega na druge trge.

Aleksander Novak je februarja v članku za zbornik Energy Policy zapisal, da bo izgradnja plinovoda Moč Sibirije 2 in skrajno vzhodne povezave, ki je poimenovana tudi Moč Sibirije 3, zahtevala najmanj 67 milijard dolarjev neposrednih naložb in še 27 milijard dolarjev naložb v povezane industrije, kot so metalurška, cementna in kemična.

Še en plinovod iz Turkmenistana

Kitajska tudi ne želi ponoviti napake Evrope in postati odvisna samo od enega dobavitelja plina, zato je v pogovorih tudi za novi srednjeazijski plinovod, prek katerega bi naslednjih 30 let vsako leto dobivala 25 milijard kubičnih metrov plina iz Turkmenistana prek Tadžikistana in Kirgizije. Turkmenistan je trenutno največji dobavitelj plina Kitajski prek treh že obstoječih plinovodov, ki potekajo čez Uzbekistan in Kazahstan (Linija A, B in C). Kot poroča Reuters, ki se sklicuje na podatke analitske družbe Rystad Energy, je lani turkmenistanski plin predstavljal več kot polovico kitajskega uvoza plina po plinovodih.

S četrtim plinovodom Linija D bi se lahko skupno količina uvoženega plina iz srednje Azije povečala z zdajšnjih 55 milijard na kar 85 milijard kubičnih metrov. Samo uvoz Turkmenistana bi lahko do leta 2030 zrasel na 70 milijard kubičnih metrov ob morebitni izgradnji novega plinovoda. Med obiskom turkmenistanskega predsednika Serdarja Berdimuhamedova v Pekingu januarja letos je kitajski predsednik dejal, da si želi okrepiti sodelovanje na področju energije z državo ob Kaspijskem morju. “Sodelovanje na področju zemeljskega plina je temelj odnosov med Kitajsko in Turkmenistanom,” je Ši zatrdil turkmenistanskemu predsedniku.

Poleg plinovodov si je Kitajska z dolgoročnimi pogodbami zagotovila tudi dobave utekočinjenega zemeljskega plina (LNG) s Katarjem, ZDA in drugimi svetovnimi dobavitelji, ki so ga lani na kitajski trg izvozili skupno 63,4 milijona ton. Novembra lani je kitajska energetska družba Sinopec s katarsko družbo QatarEnergy podpisala 60 milijard dolarjev vreden dogovor o 27-letni dobavi, v skladu s katerim bo Katar letno dobavil štiri milijone ton utekočinjenega zemeljskega plina.

Povpraševanje po plinu naj bi se zmanjševalo

Bi pa lahko Moč Sibirije 2 po mnenju Jan Čina iz analitske družbe Refinitiv močno povečala zmogljivosti Kitajske za uvoz plina po plinovodih in potencialno zmanjšala povpraševanje po uvozu veliko dražjega utekočinjenega plina. Kot je povedal za AFP, so namreč naraščajoče cene LNG-ja zaradi vojne v Ukrajini prizadele tudi kitajske plinske elektrarne in industrijske uporabnike.

Po podatkih finančne svetovalne družbe S&P Global je lani poraba plina na Kitajskem znašala 364 milijard kubičnih metrov plina, letos pa naj bi po ukinitvi proticovidnih ukrepov dosegla rast šest odstotkov in dosegla 386 milijard kubičnih metrov.

Veliko povpraševanje Kitajske po plinu v zadnjem desetletju je poleg gospodarske rasti v veliki meri posledica opuščanja premoga in njegovo nadomeščanje z do okolja malce prijaznejšim plinom za pridobivanje elektrike in ogrevanje. A ko bo plinovod Moč Sibirije 1 dosegel polno zmogljivost, po mnenju Svetovne agencije za energijo (IEA) Kitajska verjetno ne bo več potrebovala nove obsežne plinske povezave z Rusijo. Če je namreč od leta 2010 potreba po plinu naraščala v povprečju za 12 odstotkov letno, pa se bo povpraševanje glede na poročilo World Energy Outlook 2022 v obdobju med letoma 2021 in 2030 zmanjšalo v povprečju na pičla dva odstotka, predvsem na račun uporabe obnovljivih virov.

Poročilo IEA-ja ugotavlja, da so trenutni uvoz in predvidene prihodnje dobave glede na podpisane dolgoročne pogodbe, ki so jih kitajski uvozniki dejavno sklepali v zadnjem času, dovolj za zadostitev potreb tudi še v naslednjem desetletju.