Septembrske količine dodatnega črpanja bistveno zaostajajo za dogovorjenim črpanjem za julij in avgust. Konec junija je namreč skupina odločila, da bo julija in avgusta trgu zagotovila za 648.000 dodatnih 159-litrskih sodov dnevno, ob tem spominjajo tuje tiskovne agencije. V septembru je skupna dogovorjena količina črpanja nekaj manj kot 44 milijonov sodov dnevno, pri čemer na Opec odpade nekaj več kot 26,7 milijona sodov.

Kot so po srednem zasedanju zapisali ministri Opeca+, so razmere na trgu dinamične, članice pa imajo, kot navajajo, zelo omejene presežne zmogljivosti, zato je treba z njimi glede na "zelo resne motnje dobave" ravnati "z veliko skrbnostjo".

V Opecu+ ob tem izpostavljajo "kronično pomanjkljive naložbe v naftnem sektorju", zaradi katerih je po celotni verigi trenutno zmožnost povečanja črpanja omejena. Kot opozarjajo, se bo to poznalo tudi pri sposobnosti dobaviteljic nafte za zagotavljanje količin, ki bodo zadostile pričakovanemu povečanju povpraševanja po 2023.

Obstoječe zaloge nafte so medtem po pojasnilih skupine z 2,71 milijarde sodov za okoli 163 milijonov sodov manjše kot lani in za 236 milijonov sodov manjše od predkoronskega povprečja za obdobje 2015–2019. Izredne zaloge črnega zlata naj bi bile ob tem najmanjše v več kot 30 letih.

Skoraj nobeni državi ne uspe izpolniti proizvodnih kvot

Skupina Opec+ je leta 2020 drastično zmanjšala črpanje nafte, saj je zaradi pandemije covida-19 in posledičnih zaustavitev javnega življenja povpraševanje po tej surovini strmo upadlo.
Od lani pa članice skupine postopoma povečujejo črpanje, s čimer naj bi se na papirju vrnile na predkoronsko raven, pri čemer pa analitiki opozarjajo, da večini članicam iz takšnih ali drugačnih razlogov že nekaj časa ne uspe v celoti izpolniti proizvodnih kvot, tako da je dejanski obseg črpanja precej manjši. Dogovorjenim količinam naj bi sledili le Savdska Arabija in Združeni arabski emirati, pri čemer naj bi bili Savdijci po informacijah Bloomberga julija na zgornji meji zmogljivosti.

Kot je za Radio Slovenija poročala Maja Derčar, se borzne cene surove nafte že nekaj časa znižujejo, nihajo pri vrednosti 100 dolarjev za sod, večina analitikov pa pričakuje še malenkostno pocenitev do konca leta. Zemeljski plin se je zadnje tedne znova dražil, zlasti v času Gazpromovega remonta, in visokim cenam tega energenta ni videti konca. Pritisk na ceno večine drugih surovin je popustil – zlasti zaradi gospodarskega ohlajanja. Zato nekateri enako pričakujejo tudi za inflacijo. Največ je odvisno od odnosa med Rusijo in Unijo.

Tržne cene surove nafte so vrhove dosegle marca in nato na začetku junija, v zadnjem času nihajo približno pri 100 dolarjih za sod, tudi manj. "Na svetovnih trgih cena nafte zadnje čase pada, to je odgnalo strah pred recesijo. Neke vrhove smo najbrž doživeli, ne pomeni pa, da bo cena samo padala, veliko bo odvisno od dogovorov," je za Radio Slovenija dejal Vid Pajič, upravljavec v družbi Triglav Skladi.

Veliko bolj volatilne in trdovratne so cene zemeljskega plina, tako rekoč ekonomskega orožja Rusije proti od plina odvisni Uniji, ki je najavila 15-odstotno zmanjšanje porabe. Od plina so odvisni proizvodnja v Evropi, preživetje zime in splošne gospodarske razmere. Energentov ni lahko menjati. "Težava je, ker določene industrije ne morejo narediti preskoka, druge pa lahko, to terja čas, predvsem pa denar. Glede plinskega trga so zaloge sorazmerne dobre, 70 odstotkov kapacitet je zapolnjenih, kar zadeva samo ceno plina, je pa težko delati napovedi."

Za nameček je zaradi visokih temperatur in nizkih vodostajev okrnjeno tudi delovanje jedrskih elektrarn v Evropi. Plinska odvisnost Unije se tako kvečjemu veča, ne manjša. Pri večini surovin je podobno kot z nafto, Vid Pajić pravi, da bodo surovine v splošnem dražje letos kot lani, da pa so cene verjetno že dosegle vrhove in zdaj nekaj časa gledamo njihove padce. Kovine, med njimi nikelj in baker, so se cenile od junija naprej, torej od ugibanj, da bodo razvita gospodarstva zašla v recesijo oziroma se bo rast začela ohlajati, je še poročala Maja Derčar.