Tako je zlasti zdaj, ko večinski lastnik ArcelorMittal noče niti pokrivati izgub niti poskrbeti za nujno okoljsko sanacijo.

Največja jeklarna v Evropi je začela delovati leta 1965 kot državno podjetje Italsider. V osemdesetih letih je prvič zašla v krizo, sredi devetdesetih so jo občutno pod ceno prodali železarski družini Riva, ki je njeno ime spremenila v Ilvo. Sledilo je obdobje pravnih bitk, zlasti zaradi velikega onesnaževanja in nadpovprečnega števila rakavih obolenj v Tarantu, ki se je končalo s sodnim pregonom vodstva. Ilvo je leta 2015 komisarsko prevzela država, ki je po ocenah finančnega časnika Il Sole/24 Ore v njeno reševanje doslej vložila osem milijard evrov.

Leta 2018 so 68-odstotni delež podjetja prodali indijsko-francoskemu kolosu ArcelorMittal, ki se je zavezal k za poldrugo milijardo evrov težki okoljski sanaciji. A le-te niso izvedli, izgube pa so se nadaljevale vse do lani, ko je zmanjkalo likvidnosti za poplačilo dolgov, proizvodnjo in vzdrževanje. Med poletjem in decembrom se je proizvodnja več kot prepolovila – od nekdaj petih plavžev deluje samo še eden, letna proizvodnja jekla pa je s povprečja sedmih milijonov ton padla pod tri.

Zato se je zgodil ponedeljkov poskus države, da bi s 320-milijonskim vložkom rešila lansko bilanco, a pod pogojem povečanja lastniškega deleža na dve tretjini. Toda ArcelorMittal se s tem ne strinja, zlasti ker naj bi pokrivanje letošnje izgube lastnike stalo še dodatno milijardo.

Kaj se bo zgodilo zdaj? Najverjetnejši je vnovični državni komisarski prevzem, a šele po mučni pravni bitki z obstoječim večinskim lastnikom.