Pet let po katastrofi so vzroki zanjo znani, njihovo odpravljanje za preprečitev ponovitve pa počasi šepa naprej. Največ ovir za preprečitev ponovitve hude finančne in gospodarske katastrofe je prav v epicentru zadnjega poloma, to je v ZDA, kjer bankirji z Wall Streeta ob glasni pomoči kongresnih republikancev in tihem sodelovanju nekaterih demokratov uspešno zavlačujejo uveljavitev ključnih reform.

Vzroki krize, ki so pretresli svetovni finančni sistem, so znani. V času nepremičninskega razcveta so se posojila za nakup stanovanj delila na vse strani tudi ljudem, ki jih niso bili sposobni odplačevati, ampak so špekulirali, da bodo cene nepremičnin rasle v neskončnost. Posojilodajalci so te tako imenovane drugorazredne hipoteke pretvorili v vrednostne papirje in jih prodajali za suho zlato po ZDA in svetu.

Podlaga za krizo je bila podana v času mandata demokratskega predsednika Billa Clintona, ki je podpisal ukinitev zakona, sprejetega po veliki depresiji v 30. letih prejšnjega stoletja. Ta je bankam onemogočil igranje z denarjem varčevalcev za investicijske posle oziroma prepletanje komercialnih in investicijskih bank.

Mrzlično iskanje rešitve
Ko se je banka Lehman Brothers zavedela vseh razsežnosti lastnih težav, se je začelo mrzlično iskanje rešitve. Vlada je pomoč zavrnila, pričakovan prevzem britanske banke Barclays pa je preprečila vlada v Londonu, kar se je pokazalo za modro potezo, saj je ista banka potem prevzela ostanke Lehmana za manj kot dve milijardi dolarjev.

Olajšanje Wall Streeta po stečaju takrat 158 let stare ugledne ustanove se je hitro umaknilo novim težavam. Washington je zvezal roke Bank of America in jo potisnil v prevzem Merrill Lynch, ki je bila naslednja na vrsti za propad. Nato je vlada rešila zavarovalnico AIG, katere propad bi bil veliko hujši, kongres pa je potrdil 700 milijard dolarjev vreden program za reševanje drugih "prevelikih" finančnih ustanov, kot sta Goldman Sachs in Morgan Stanley, ki sta se iz investicijskih preoblikovala v navadni banki, da sta lahko dobili denar.

Na seznamu rešenih sta bili tudi hipotekarni banki Fannie Mae in Freddie Mac. Posledic za pohlepne bankirje, razen za 25.000 zaposlenih pri Lehman Brothers, ni bilo. Ne civilnih in ne kazenskih. V tekočem mesecu bo potekel zadnji rok za pregone pred zastaranjem in nič ne kaže, da bi se kaj zgodilo.

Ogromna škoda
Regionalna banka Federal Reserve (Fed) iz Dallasa ocenjuje, da je finančna kriza stala ZDA med 6.000 do 14.000 milijard dolarjev, morda pa tudi dvakrat toliko skupaj s ceno za reševanje finančnih institucij, ki so bile prevelike, da bi jih pustili propasti. To je med 50.000 do 120.000 dolarji škode za vsako ameriško gospodinjstvo ali med 40 do 90 odstotkov celotnega letnega BDP-ja ZDA. ZDA so zaradi krize padle z drugega na 18. mesto indeksa ekonomske svobode Inštituta Fraiser.

Fed potrjuje, da finančne ustanove, ki so bile prevelike, da bi jih pustili propasti, niso imele discipline in odgovornosti, prav tako pa so vsi skupaj prekršili osnovno zapoved ameriškega kapitalizma: "Vsi ljudje in ustanove imajo pravico uspeti ali propasti zaradi svojih dejanj." Ponovitev velike depresije je bila z reševanjem morda preprečena, vendar pa se družba danes spopada s posledicami naraslega javnega dolga, povečano bilanco Fed in večjimi regulacijami.

Nekdanji minister za delo pri Clintonu Bob Reich trdi, da se iz krize nismo veliko naučili. Banke se spet igračkajo z denarjem, kot priča lanska izguba 6,2 milijarde dolarjev banke JP Morgan Chase. Največje banke so danes velike, kot še nikoli doslej, in kot take spet predstavljajo sistemsko grožnjo, vse reforme iz zakona Dodd-Frank pa še niso uveljavljene. Med njimi tako imenovano Volckerjevo pravilo, ki želi sistem vrniti v čase pred Clintonom. Pravilo so ostro napadli bančni lobisti, ki jim z zavlačevanjem pri sprejemanju pomagajo republikanci. Sicer pa se je do začetka septembra uresničevalo le okrog 40 odstotkov od skupaj 398 določil zakona Frank-Dodd.

Počasno vračanje v tirnice
Položaj se tako šele zdaj vrača na raven pred krizo, čeprav ne za vse, saj brezposelnost ostaja visoka po zgodovinskih kriterijih in je okrevanje počasno. Borzni indeks Dow Jones, ki je na višku krize izgubil 5.000 točk, jih je do danes dobil nazaj in presegel. Banke so izboljšale svoje bilance in kapital šestih največjih v ZDA se je od leta 2008 do danes podvojil.

Študija ekonomistov Emmanuela Saeza in Thomasa Pikettyja kaže, da je odstotek najbogatejših v času recesije izgubil 36 odstotkov svojega dohodka, od konca recesije pa si je povrnil 31 odstotkov. Za 99 odstotkov ljudi so dohodki med recesijo padli za 12 odstotkov in od takrat so se komajda premaknili navzgor. Odstotek najbogatejših je torej pobral 95 odstotkov vse rasti v času okrevanja.

Lani je dohodek odstotka najbogatejših porasel za 20 odstotkov, za vse druge pa komajda za odstotek. Visoke cene delnic, rast cen stanovanjskih nepremičnin in dobički podjetij pomagajo k okrevanju premožnih. Vsi drugi se ukvarjajo z visoko stopnjo brezposelnosti in nizkimi plačami. Premoženje se spet koncentrira v rokah najbogatejšega odstotka, podobno kot tik pred veliko depresijo v 30. letih prejšnjega stoletja. Finančni zlom torej za vse le ni bil slab.

ZDA: Ukrepi delovali
Na finančnem ministrstvu sicer ocenjujejo, da so ukrepi, ki jih je ameriška vlada pred petimi leti sprejela za spopad s krizo, obrodili sadove. Kot so zatrdili, so se ZDA, s tem ko so za reševanje bank, velikih finančnih institucij in avtomobilskih podjetij, namenile več sto milijard dolarjev, izognile katastrofičnemu zlomu finančnega sistema. Ministrstvo je še zapisalo, da je bil vložek države upravičen. Četudi je pomoč nakopičila državni dolg, je bila nujna: "Če se vlada ne bi odzvala tako celovito, bi bila škoda veliko večja, končni strošek odprave negativnih posledic pa bi bil veliko višji."

Na ministrstvu so poudarili, da so na ta način pred propadom rešili številna podjetja, s tem pa na deset tisoče delovnih mest. Glede na poročilo je ameriška vlada dobila povrnjeno že skoraj vso pomoč, potrjeno v okviru programa za reševanje problematičnega premoženja ter hipotekarnih bank Fannie Mae in Freddie Mac, ponekod pa se ji je pomoč povrnila tudi z dobičkom.

Negativne posledice velikanske državne pomoči se v ZDA kažejo v obliki visokega javnofinančnega primanjkljaja. Ta je leta 2009 znašal 1.400 milijard dolarjev, mejo 1.000 milijard dolarjev pa je presegal vse do letošnjega leta. To je imelo za posledico tudi kopičenje ameriškega javnega dolga. Pred petimi leti je bil pri okoli 10.000 milijardah dolarjev, trenutno pa znaša skoraj 17.000 milijard dolarjev. Kritiki državne krizne pomoči trdijo, da je bilo tovrstno posredovanje vlade napačna odločitev in da bo njegovo breme na ramenih ameriških davkoplačevalcev ostalo še leta.