Miha Kos, sin legendarnega ilustratorja Boža Kosa, je pobudnik in direktor Hiše eksperimentov - v mednarodnem merilu izjemno uspešnega centra znanosti. V njihov center sredi Ljubljane vsako leto zvabijo na tisoče Slovencev in tudi turistov. Po vsej Sloveniji pripravljajo tudi potujoče znanstvene šove, vsako leto organizirajo Znanstival, ki je lani presegel mejo 10.000 obiskovalcev, vso njihovo dejavnost pa imajo predstavljeno tudi na spletni strani.

Kako ste se kot doktor fizike navdušili in odločili za takšen zanimiv, a verjetno tudi zahteven projekt, kot je zabavno seznanjanje z znanostjo v Hiši eksperimentov?
Prvič, ne gre ravno za seznanjanje ljudi z znanostjo. Prvotna naloga je navduševati ljudi za pridobivanje novih znanj. To, da se zna človek zakopati v težavo, jo rešiti in se naučiti, kako reševati težave. Da učenje postane hobi in se ne zadovoljiti s trditvami, o katerih nisi prepričan.
S kom pri tem delu sodelujete? Angažirate tudi študente?
Prostovoljci smo bili na začetku, ampak vsak, ki je prostovoljec ali navdušenec, ve, da se mora to navdušenje tudi napolniti s hrano.

Hiša eksperimentov ima trenutno sedem zaposlenih in 25 študentov, tako naravoslovnih in družboslovnih ved, ki znajo vzpostaviti stik z obiskovalci in ki znajo priznati, da še česa ne vedo.
To je namreč zelo pomembna lastnost. Sodelujemo z vsemi, ki imajo kakšno idejo in jo želijo uresničiti. Sodelujemo z ljubljansko univerzo, s Kemijskim inštitutom in Institutom Jožef Stefan ter raziskovalnimi laboratoriji naših pokroviteljev. Držimo se načela "Vsi ljudje vse vedo in nihče ne ve vsega".

Kdo vse so vaši obiskovalci?
Naši obiskovalci so otroci, osnovnošolci, srednješolci in učitelji, študenti, ob koncu tedna pa tudi družine in pari. Zadnjih se v Hiši eksperimentov dobiva vse več. Opažamo tudi vedno več obiskovalcev iz upokojenskih društev.

Kdo je večji izziv: takšni, ki o fizikalnih pojavih že nekaj vedo, ali otroci z nenehnim ponavljanjem 'Zakaj'?
Nihče ni večji izziv. Raziskovanje je kot branje knjige. Kot otrok sem ogromno recitiral Prešernovo poezijo, ampak nisem vedel, kaj govorim. Ko sem pozneje znova vzel njegova dela v roke, sem razumel že več in pozneje še več. In če danes berem njegova dela, še vedno najdem nekaj novega. In takšen je obisk Hiše eksperimentov.
Tu ne obračaš samo gumbov, ampak so eksperimenti, ki jim lahko spreminjaš parametre in vedno odkriješ nekaj novega. Zato mislim, da o starosti ni smiselno govoriti.
Veliko daste na humor, zabavno predstavljanje stvari. To verjetno še posebej pritegne ljudi?
Lahko rečem, da je humor ena zelo resna zadeva, če jo vzameš kot orodje za odpiranje ljudi. Odprti ljudje so namreč bolj dovzetni za nove ideje. Jaz sem imel srečo, da sem bil rojen v družino, kjer je bil humor za zajtrk, kosilo in večerjo.
Če si s humorjem prefinjen in dovolj duhovit, lahko to zelo dobro uporabiš. Zato smo po drugih centrih znanosti znani po Boževih ilustracijah in po humorju, ki ga uporabljamo za širjenje znanja.

Življenjska vprašanja in odgovore iz vaše hiše lahko preberemo tudi na ljubljanskih avtobusih. Zanimiv in poučen način promocije, opremljen z legendarnimi ilustracijami vašega očeta Boža Kosa. Je bil osnovni namen promocija Hiše eksperimentov ali tudi širjenje znanja?
Promocija je bila drugotnega pomena. Prvotni namen je bil širjenje hiše, ki je kot taka premajhna za Slovenijo. Zaslužimo si en srednje velik center, kot je na primer v Köbenhavnu ali na Finskem.
Kar smo mi hoteli, je, da izkoristimo prostor, ki je zunaj, tudi za promocijo izobraževanja. Eden izmed teh načinov je bil na mestne avtobuse postaviti vprašanja, ki so se nam že vsem postavila. Kot je na primer, zakaj je nebo modro. Sešlo se nas je kar nekaj doktorjev znanosti, ki smo se kregali, kako čim bolj poljudno predstaviti stvari, ki lahko kaj hitro postanejo zelo zapletene.
Z razmikom vprašanja in odgovora pa smo hoteli pokazati, da odgovor v znanosti ni nekaj, do česar enostavno prideš, ampak je treba malce nagubati čelo.

Na spletni strani imate zapisano: Slišal sem in sem pozabil, videl sem in si zapomnil, naredil sem in znam. Je to moto vaše hiše?
Absolutno. To zadnje je moto naše hiše. Če sam prideš do spoznanja, cilja, potem je to zapečeno. Če ti nekdo drug reši težavo, potem ga boš tudi naslednjič prosil, ne boš se osamosvojil v človeškem smislu.
Vsako leto na ljubljanskih ulicah pripravite Znanstival. Kakšen je odziv?
Vedno večji. Letos smo upali, da bomo prebili mejo 10.000 ljudi in smo končali na 13.500. Naslednje leto bo že peti Znanstival in na njem bodo gostje iz ZDA, Izraela, Finske, Francije …
Težave pa se začnejo in končajo pri denarju. Iščemo ljudi in sponzorje, ki bi se v tem morali zares videti, saj gre za enkratne zadeve in nimajo trajanja ene nogometne ali pa košarkarske tekme. Ljudem se res vtisnejo v spomin. Napačno je mišljenje sponzorjev, da morajo dobiti denar naslednjo uro, ko ga vložijo. To je prehitro in preplitko.

Ali kateri izmed eksperimentov posebej izstopa, da vedno navduši največ obiskovalcev?
Vedno poskušamo uvesti nekaj novega, imamo pa tudi vlečnega konja, to je tek po nenewtonski tekočini. To je posebna tekočina, po kateri, če tečeš, ne potoneš. Takoj pa, ko se ustaviš, potoneš. Seveda ne globlje kot med gležnji in koleni.
Za drugo leto pa pripravljamo atrakcijo, ki je še nihče ni izvedel. Spomnili smo se je sami, obrnili pa smo se na srednjo strojno šolo, Šolski center Novo mesto, ker nas je zanimalo, ali lahko njihovi dijaki in učitelji izdelajo nekaj takšnega. In so več kot zmožni. Z znanjem pa sodelujeta tudi dve slovenski podjetji, ki pa bosta tudi razkriti pozneje. Potrebujemo še tudi dovoljenje Mestne občine Ljubljana.
Kako vse to financirate? Je pri nas posluh države, pa tudi podjetij, da bi spodbujali radovednost, učenje in s tem tudi bodoče znanstvenike na različnih področjih?
To je najhujše vprašanje, ki mi ga lahko nekdo postavi in tudi sam ne vem odgovora. Če me nekdo vpraša, kakšen imamo poslovni model, bom gledal mimo.
Takšni centri nikjer niso profitni in ker gre za eksperimentalno naravo, se sproti prilagajamo. Namen je namreč promovirati učenje in dvigovati kakovost ter moč države s tem, da pridobiva ljudi, ki znajo razmišljati. Takšne ljudi je treba tako kot športnike vzgajati že od malih nog. In eden izmed gradnikov so tudi centri znanosti. Sredstva dobimo iz evropskih, državnih in občinskih projektov, na katere se prijavljamo, prek sponzorjev ter vstopnin, ki predstavljajo okoli tretjino prihodkov.
Sploh v zadnjih letih poslušamo politike, ki zagovarjajo večji vpis na tehnične srednje šole in študije ... pa znamo mlade v šoli tudi navdušiti za fiziko, kemijo, tehniko?
Vse, ki hočejo povečati vpis v te stroke, vprašam - na kakšen način. Mi imamo ogromno dejavnosti ter delamo in ne le govorimo. Ko so študente fizike na nekem vprašalniku vprašali, kaj jih je navdušilo za študij fizike, jih je med tremi in petimi odstotki odgovorilo tudi Hiša eksperimentov. Če to ni dokaz, potem res ne vem. Če lahko to naredimo že s tem obsegom, ki ga imamo, bi večje kapacitete zadovoljile veliko večje želje obiskovalcev po učenju.

Študirali ste v Ameriki. Tudi danes vse več mladih hodi na izmenjave, študije v tujino ... to je dobro, a težava nastane, ko se ne vrnejo. Kako to spremeniti? Obstaja priložnost za mlade znanstvenike v Sloveniji?
To je velika žalost in eden izmed razlogov je tudi to, da se že pred 10 leti ni zgradila večja Hiša eksperimentov. Če bi imeli večje število pametnih ljudi, se nas kriza ne bi dotaknila tako, kot se nas je.
Nimam nič proti družboslovju, je prav tako pomembno kot tehnologija, ampak ko pogledam, koliko ekonomistov je dala naša univerza in smo še vedno v krizi … Tega ne morem razumeti. Ekonomisti so tisti, ki se znajo spopasti s krizo, ki poznajo mehanizme, kako se rešiti, da kriz ne bo. In tu je zame en velik paradoks - ali naša fakulteta rojeva slabe ekonomiste ali pa ne vem kaj.
Nove tehnologije rešujejo države. Pamet rešuje države in če jo izvažamo, rešujemo druge države. Jaz sem študiral zunaj, ampak nikoli z namenom, da bi zunaj ostal, ampak z namenom, da bi to znanje apliciral na nekaj, kar imamo doma. Če greš ven zato, ker ne moreš zaslužiti za dostojno življenje, potem pa je to sramota za Slovenijo.
V krizi ne smemo varčevati na vseh področjih. V takih situacijah je treba vlagati v tiste stvari, ki so lahko rešilne bilke. Lahko, da se zmotimo. Ampak če povsod varčujemo, potem tudi povsod tonemo.