Anto Gavrič, ki je zaradi nenehnih pritiskov in povečanega obsega dela v zadnjem času zbolel za hudo slinavko, je v pogovoru za MMC spregovoril o svoji ubogi (in neizplačani) plači, o drugem dolgu, ki ga ima Vegrad do njega, ter o tem, kako preživi. Ob tem ni mogel mimo svojih kolegov, ki so"dejansko lačni - dobesedno, dobesedno so lačni". Pojasnil je še, da stavkajoči s sindikatom v velenjskem gradbenem podjetju, ki ga vodi Samo Mastnak, niso zadovoljni, prav tako pa ne zaupajo novemu vodstvu podjetja z Borisom Medvedom na čelu. Ta naj bi jim lagal, medtem ko je njegova predhodnica Hilda Tovšak po besedah sogovornika Gavriča, ki se je anonimnosti v intervjuju odpovedal, prva in edina krivka za agonijo Vegrada.

Mnogi delavci v Vegradu še vedno niso dobili obljubljenih plač. Ste med njimi?
Tako je.

Kdaj ste dobili zadnjo plačo?
Nazadnje sem dobil junijsko plačo.

Koliko znaša vaša mesečna plača?
Zaposlen sem za štiri ure, tako da moja plača, če se meniva v bruto znesku, znaša 370 evrov, neto pa 213 evrov.

Koliko denarja vam torej skupaj dolguje podjetje?
Nisem dobil aprilske, julijske in avgustovske plače. Poleg tega nisem dobil pol regresa za lansko leto in celotnega regresa za letošnje leto. Potem je tu še nekaj "raztrganih ur". Ne vem, koliko, ker ne vodijo več naših osebnih evidenc, vendar nam že dve leti mesečno trgajo po 16 ur, meni, ki sem zaposlen za štiri ure, pa osem. Vzeli so nam tudi nekaj dopusta. Seveda ne dobivamo niti nobene stimulacije. Nič.

Zmanjšali so vam tudi obseg dopusta?
Lani so vsakemu vzeli dva dni dopusta, češ da bi podjetje bolje napredovalo.

Kako se preživljate v mesecih, odkar za svoje delo niste plačani?
Hvala bogu, žena dela v Gorenju, tako da se preživljamo z "gorenjsko plačo", pa otroci malo pomagajo – kolikor pač lahko. Imam namreč dva otroka, ki sta zaposlena. Poleg tega imam brate v tujini, ki mi priskočijo na pomoč, tako da lahko s tem plačam položnice in nekako preživimo iz meseca v mesec.

Osnovne življenjske potrebščine torej nekako imam, vendar to ne bo šlo v nedogled. Bratje ne morejo večno pomagati, pa tudi otrok ne morem večno izčrpavati, saj imata svoje obveznosti, svoje stroške, svoji družini. Če bo to trajalo, pa je vprašanje, kako bo z nami.

Ste dobili kakšno denarno pomoč od občine?
Nisem zaprosil zanjo, sem pa dobil paket od Rdečega križa – hrano, prašek ipd. Na Rdeč križ in Karitas smo se sicer večinoma obrnili vsi, ki smo bili na seznamu najbolj ogroženih. To je edino, kar je sindikat naredil za nas v tem zadnjem letu.

Kako pa živijo oz. preživijo vaši kolegi?
Imam kolege, ki res težko živijo. Eden od njih, denimo, ni mogel oditi pogledat svoje družine, ker ni imel s čim plačati avtobusa ali drugega prevoza. Poleg tega je eden izmed mojih sodelavcev prišel do mene, ali imam kakšne čevlje. Ko sem opazil, kako je oblečen, kakšne raztrgane superge ima, sem se skoraj razjokal. Sem mu dal svoje nove čevlje, ki sem jih morda enkrat obul, pa nekaj kavbojk. Pa nekaj malega za hčerko, ki ne vidi.

Dejansko so ljudje lačni. Dobesedno. Dobesedno so lačni. Če ne bi bilo javne kuhinje, ki jo je organiziral župan Velenja Srečko Meh, ne vem, kaj bi bilo. Župan je pokazal dobro voljo. Nam skoraj vsak dan prinese sendviče. Včeraj pa se je, denimo, pojavil neki dobrotnik – upokojenec Jože iz Kardeljevega -, ki nam je plačal 220 sendvičev in jih poslal k nam pred stavbo Vegrada. Pravzaprav ne vemo, kdo je.

Ste morebiti v zadnjem času potrebovali zdravnika? Prispevki za vaše zdravstveno zavarovanje verjetno niso plačani?
Ravno danes sem bil pri zdravniku, ker imam hude težave s hrbtenico, slinavko – in zlasti slinavka je povezana s pritiski, ki jih doživljam v službi. Zadeve v podjetju so se namreč lani glede na leta prej zaostrile. Dela, ki so jih nekoč opravljali trije, štirje delavci, je kar naenkrat opravljal le še en sam. Obremenitve so bile hude, plačila, stimulacije pa nobene. Tako sem zbolel za hudo slinavko.

Pa imate plačano zdravstveno zavarovanje?
Na srečo, da. Ampak v bistvu moje zdravstveno zavarovanje subvencionira država, ker ga Vegrad ni plačeval.

Kako poteka vaš dan, odkar stavkate?
Pridemo zjutraj, se zberemo, nagovorimo narod, povemo, kaj zahtevamo, kaj počnemo, kaj pričakujemo, kaj nam obljubljajo. Vsak dan čakamo. Vedno se najde kakšen dobrotnik, ki nam prinese kakšen sendvič ali malo vode. Se pa tudi dolgočasimo in vsakdo od nas govori o svojih težavah.

Dejali ste, da niste zadovoljni z delom sindikata oz. da za zaposlene v Vegradu ni naredil dovolj.
Nisem. Že na zadnji seji nadzornega sveta (v ponedeljek, op. a.) nas je spet izigral. Smo bili drugače zmenjeni, pa je spet pritrdil vodstvu in ne temu, kar smo se mi dogovorili.

Kaj pa ste se dogovorili?
Če do četrtka ne bo nobenih izplačil, se takoj - isti dan - razglasi stečaj. Danes imamo sestanek izvršnega odbora sindikata, sveta delavcev in stavkovnega odbora. Bomo zadeve dorekli, jutri pa prišli pred narod, vodstvo in postavili ultimat, kaj je treba narediti. Obrnili se bomo tudi na vlado in davčno upravo, ker morajo tudi oni malo premisliti. Ker ne razumem, kako je mogoče, da nam država "nabija" razne trošarine, dviguje cene goriva, elektrike ipd., pritiska na podjetja ipd., pri drugih stvareh pa molči.

In če vas sindikat spet razočara?
Tudi sindikatu bomo postavili ultimat. Če ga ne bo sprejel, pa bo moralo priti do kakšnega izstopa ali kako drugače rešiti zadevo.

Kaj realno pričakujete od stavke? Verjamete, da bodo vaše zahteve uslišane?
Še vedno trdno verjamem, da bomo, če bomo vztrajni in enotni, upravo spravili na kolena. Ker agonija se mora končati – tako ali drugače. Ne morem napovedati, kako se bo končala, ampak rešiti se mora čim prej – ali je to stečaj ali prisilna poravnava ali je to izplačilo plač ... Zato bomo postavili ultimat. To se ne more nadaljevati mesece in mesece.

Kdo je po vašem mnenju odgovoren za agonijo, povezano z Vegradom, za žalostno stanje, v katerem ste se znašli delavci?
Za to agonijo je prva in edina odgovorna gospa Hilda Tovšak s pomočjo svojih "špijonov" Branke Gabriel in Sama Mastnaka – skupaj so prvi in edini odgovorni za to agonijo.

Kaj pričakujete od novega vodstva podjetja, ki je nasledilo ekipo Hilde Tovšak?
Glede na to, kako je predsednik uprave Boris Medved do zdaj odgovarjal za naše zahteve, da se je že trikrat zlagal, mu kaj veliko ne moremo verjeti. Do zdaj ni izpolnil niti ene svoje obljube, da ne govorimo o naših zahtevah.

Med lastniki podjetja je tudi država. Kako vidite njeno vlogo v tej tragični zgodbi?
Mislim, da je pravna država zatajila. Če bi pravna država delala in izvajala vse, kar bi morala, do tega ne bi prišlo. Poglejmo. Če jaz ne plačam ene položnice, bom takoj naslednji mesec dobil opomin. Takoj za opominom se zgane sodišče, sledijo rubeži. Država na tak ali drugačen način takoj dobi svoje, pri enem takšnem podjetju, ki za svoje delavce že pet mesecev ali več ne plačuje prispevkov, pa ne more doseči ničesar. Tega ne morem razumeti. Kje je pravosodje, kje policija, kje so vsi ti organi, ki jih mi navsezadnje plačujemo, da opravljajo svoje delo? Navsezadnje mene, če ne opravim svojega dela, naslednji dan "sunejo v rit". Kako so mogoča taka merila?

Država bi morala že pred časom pritisniti na podjetje, da bi plačalo prispevke, če bi ugotovila, da jih ne more, pa bi morala ukrepati po svojih pristojnostih, uvesti neke sankcije. Tako pa je pustila, da delajo z nami, kar hočejo.

Kakšni bodo ostali vaši spomini na čas, ko ste delali v Vegradu? Je bilo ravnanje z zaposlenimi res neprimerno tudi v preteklosti, kot so pisali mediji?
V Vegradu sem že 34 let. Dokler smo imeli prejšnje vodstvo – pred Hildo Tovšak – so bili medčloveški, medsebojni odnosi, odnos nadrejen – podrejen in obratno, super, idealni. Ko pa je prišla direktorica Tovšakova, so se vsi ti odnosi podrli, ni bilo nobenega spoštovanja več do delavcev. Najprej so se začele delati razlike med samimi delavci. Tisti, ki je kimal, je bil pri njej takoj priljubljen, je dobil večjo plačo. Ni se več gledalo, kaj delaš, ampak, kako se obnašaš in na čigavi strani si. To je bila največja težava zadnjega vodstva.

Vsak delavec, ki je dal izjavo za medije, je bil takoj naslednji dan na disciplinski, večina teh delavcev je bila odpuščenih. Pritiski so bili veliki. Imeli smo prepoved komuniciranja z mediji – tako prek elektronske pošte kot prek telefona. To je vodstvo zapisalo in vsaka taka komunikacija, če so izvedeli zanjo, je bila sankcionirana.