V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) so sredi novembra izvedli anketo o pojavnosti spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja v delovnih okoljih, v kateri je sodelovalo 497 ljudi. Ugotovili so, da je bilo v zadnjih šestih mesecih trpinčenju na delovnem mestu izpostavljenih 35 odstotkov anketiranih. 38 odstotkov jih je poročalo, da so bili trpinčeni tedensko, 23 odstotkov pa, da se jim je to dogajalo dnevno. Med trpinčenimi je bilo 73 odstotkov žensk, najpogostejši storilci pa so z 89 odstotki nadrejeni.

Kako prepoznati in preprečiti nadlegovanje

V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) so zato pripravili e-priročnik o preprečevanju tovrstnih dogodkov. Tematiko spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu obravnava več zakonov, temeljni zakon pa je zakon o delovnih razmerjih.

Ravnanja in vedenja, ki pomenijo spolno nadlegovanje, so denimo ponavljajoči se predlogi za druženje in zmenke, spolno sugestivne pripombe; neverbalno spolno nadlegovanje, kot so tesno približevanje, nagibanje čez hrbet sedeče osebe, stremljenje v dele telesa oseb, pa nepotrebno dotikanje, trepljanje, otipavanje, ščipanje, dotikanje posameznikovih oblačil, las, telesa ...

Nadlegovanje zakon opredeljuje kot vsako neželeno vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Sem med drugim sodijo posmehovanje, poniževanje, zastraševanje, fizična napadalnost, sramotilno obrekovanje ali črnjenje, žaljenje zaradi osebne okoliščine, šale, ki se nanašajo na osebno okoliščino (npr. seksistične, nacionalistične šale).

Trpinčenje oz. mobing pa je v zakonu o delovnih razmerjih opredeljeno kot vsako ponavljajoče se ali sistematično očitno negativno, nehumano in žaljivo ravnanje. Gre za ravnanja in vedenja, ki vplivajo na (samo)izražanje in na način komunikacije (jemanje besede, grožnje, nenehno kritiziranje dela, ki nima prave podlage ...), omejevanje in preprečevanje socialnih stikov (denimo ignoriranje žrtve), krnitev žrtvinega ugleda (širjenje neutemeljenih govoric, namigovanje na psihične težave in podobno), napadi na kakovost delovnega in življenjskega položaja (diskreditacije, dodeljevanje nesmiselnih delovnih nalog), neposredni napadi na zdravje žrtve (siljenje k opravljanju zdravju škodljivih nalog in podobno), e-trpinčenje (spreminjanje gesel oz. onemogočanje dostopa do informacijskih sistemov in podobno) ter preprečevanje pomoči (dopuščanje, da se trpinčenje dogaja).

Bolniške odsotnosti, poskusi samomora, težave v zasebnem življenju

"Trpinčenje (lahko pa tudi nadlegovanje) je dolgotrajen proces, lahko traja tudi več let, vodi pa v porušene odnose, izgubo zaupanja, slabo organizacijsko vzdušje in pusti trajne posledice na žrtvah, pa tudi pri drugih vpletenih," so opozorili v priročniku.

Pogoste posledice za žrtve so poslabšanje (duševnega) zdravja in dolgotrajne bolniške odsotnosti zaradi posledic trpinčenja, lahko tudi samopoškodovanje in (poskus) samomora, ob tem pa še razpad zasebnega življenja žrtve – izguba prijateljev, razpad partnerske zveze.

Kako ukrepati

Prvi korak za žrtev je prepoznavanje nedopustnega ravnanja, sledijo opredelitev, pisanje dnevnika, ker je trpinčenje težko dokazati, pogovor z nekom v kolektivu, ki mu žrtev zaupa, in s sindikalnim zaupnikom. Sledi neformalno reševanje, in sicer tako, da je storilec opozorjen na nedopustno ravnanje, iskanje zdravniške ali psihosocialne pomoči, skrb za lastno počutje oz. sproščanje v zasebnem času.

Zadnji korak je formalna prijava neželenega ravnanja pri delodajalcu ali na pristojnih institucijah, kot so inšpektorat za delo, civilnopravni postopek na pristojnem sodišču ali kazenski postopek na policiji ali pristojnem tožilstvu, zagovornik načela enakosti.

Delodajalec mora po zakonu o delovnih razmerjih sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavce in o teh ukrepih pisno obvestiti delavce (na primer na oglasni deski, prek e-pošte, intraneta).