Matjaž Stopar je razvil lastno blagovno znamko FIDA, ki danes po mednarodnem izboru velja za eno izmed deset najperspektivnejših športnih znamk na svetu. Podjetje izdeluje in uspešno prodaja športne rekvizite, od unikatnih smuči, žog do drsališč iz umetne mase.

.

Znani ste predvsem kot športnik. Bili ste aktivni alpski smučar, potem ste se odločili za profesorski poklic, doštudirali ste geografijo na Filozofski fakulteti in se zaposlili v šolstvu. Ste hitro ugotovili, da to ni za vas?
Sedem let sem bil profesor v šoli v Novem mestu. Ne drži, da bi ugotovil, da učiteljski poklic ni zame. Prej nasprotno, imam ga nekako v krvi. Že od pradedka naprej smo vsi učitelji, vključno z očetom, mamo in sestro, tako da me sam poklic veseli. Zapustil sem ga zaradi življenjskih okoliščin. V tistem času sem si ravno ustvaril družino; imam dve hčerki in s tem so se pojavila tudi finančna vprašanja, povezana s stanovanjem in drugimi za kakovostno življenje družine pomembnimi stvarmi. V šolstvu za kakšen večji zaslužek ni bilo možnosti, a ker sem že prej delal v športu, sem se po tehtnem premisleku odločil za to, da sem pustim poklic profesorja in se odločil za podjetniško pot.

Kaj je bila največja ovira, ki ste jo morali premagati, da je posel stekel?
Uveljavitev znamke, zaupanje v znamko, zaupanje v kakovost.

S tem torej že govoriva o promociji izdelka. Kako ste se odločili, da v promocijo izdelkov vključite kolege profesionalne športnike?
Ugotovili smo, da čeprav imamo najboljši izdelek na svetu, se kupec, če izdelek ni »spromoviran », če nima zaupanja končnega potrošnika/kupca, se ta zanj ne bo odločil. Pri poslovanju s športno opremo zaupanje v izdelek dobiš skozi profesionalni šport, zato smo se odločili, da se s štirimi športniki dogovorimo za sodelovanje. Osebno sem poznal le Mitjo Kunca, ker sva skupaj smučala, druge pa smo povabili k sodelovanju. Vsi so bili navdušeni in vsi trije so se z veseljem pridružili projektu.
Drugi sodelujoči so Boštjan Nachbar, Aleš Pajović in Marcel Rodman. op. a.

Je torej socialna mreža v podjetništvu zelo pomembna?
Zelo. Če prideš v to panogo čisto na sveže ali pa z nekaterih drugih voda in nisi bil nikoli v športu, so možnosti, da bi obstal, majhne. Dobro je imeti nekaj poznanstev, vsaj navideznih, pa seveda pravih prijateljstev.

Če bi ocenjevali po deležih – kolikšen del je treba vložiti v oglaševanje, kolikšen v razvoj, da uspeš? Obstaja recept za uspeh?
Konkretnih formule, koliko dobička preusmeriti na to področje, ni. Gotovo čim več.

Ste prodrli tudi v tujino?
Nekoliko. Tu smo bolj na začetku. V zadnji tednih se na področju smučarije pojavljamo na avstrijskem trgu, nekaj malega pa smo prisotni tudi na Hrvaškem, v Srbiji, na Madžarskem, v ZDA, Italija … A to je še v manjšem obsegu, nekje pet odstotkov letnega prometa.

Kako se poslovni odnosi razlikujejo (če sploh) pri poslovanju v tujini in drugje?
Odvisno od trga. Na trgih nekdanje Jugoslavije je pomembno, da nekoga poznaš. Če ga, se gre kaj pojest, popit, pa mnogi celo pričakujejo, da bi tudi sami dali kaj v žep, in se da hitro zmeniti. Tukaj zato kaj prida nismo uspeli, ker nikomur nismo ničesar dali v žep. V Avstriji pa je veliko odvisno od dejanske kakovosti izdelka. Če so zadovoljni, ni pomembno, ali si iz Slovenije, (zanje smo še vedno nekakšni eksoti, čeprav smo sosedi, v EU-ju in z evrom) njih zanima le, ali je izdelek dober. In če je, ga takoj vzamejo za svojega.

Med drugim tržite lastno znamko smuči. Zakaj ste bili, glede na pregovorno slovensko tradicionalno ljubezen do elank in veliko ponudbo drugih proizvajalcev prepričani, da je slovenski trg dovolj velik za to. Je bila to tvegana odločitev?
Ja, celoten projekt je bil tvegan. Začel se je v času, ko se je začela tudi kriza pred tremi, štirimi leti. Uvajati neko novo znamko, ko so na trgu že lokalni igralci z velikimi znamkami, ki zasedajo ves trg … je tvegano, a verjamem, da je vedno je dovolj prostora za nekaj novega. Koliko ti uspe tega kolača odrezati je pa odvisno od lokalnih značilnosti in promocije. Ampak vedno je na voljo nekaj prostora na trgu. Tako nikoli ni vprašanje, ali da ali ne.

Torej: smuči, žoge, loparji … to navadni potrošniki razumemo. A med vašo ponudbo je tudi umetna masa za drsanje. In ko še govoriva o tveganjih … Kako ugotovite, da je trg zrel za neki proizvod, da je morebitno tveganje upravičeno?
Za ta konkretni izdelek bi rekel, da je bilo odločilno med drugim to, da gre za veliko svetovno novost. Po vsem svetu je zelo malo proizvajalcev tega izdelka, velik odstotek ljudi, ki jim ga omeniš, zanj še ni slišal, ko pa ga vidijo, so od prvega do zadnjega vsi navdušeni. Poleg tega je zadeva veliko cenejša od klasičnih drsališč z ledom. Navajeni smo na zimska drsališča. Vsaka večja občina, vsako večje mesto je imelo po eno zimsko drsališče v centru mesta, ki pa so neprijazna do okolja, energijsko potratna. V podjetju smo ugotovili , da je proizvod do okolja prijazen in še 50 odstotkov cenejši od klasičnega. Zato smo menili, da bi bila to res lahko zgodba o uspehu.

Perfekcionizem zmeraj pripelje do najboljšega. Tudi nas je. Moto, ki ga imate zapisanega na spletni strani. Je treba v poslovnem svetu biti perfekcionist?
Osebno sem perfekcionist in me vsaka malenkost, kar se tiče športne opreme, zmoti. Vso športno opremo, ki smo jo uvrstili v selekcijo izdelkov, vsaka žoga, vsak lopar, vsaka smučka, vsak dizajn na smučki, vse smo prej do potankosti pregledali. Res je, da večine ljudi kakšna malenkost sicer ne zmoti, ampak v našem podjetju smo želeli vsako podrobnost » izpiliti do zadnje pikice«. In kot kaže je to prava pot, ker reklamacij praktično nimamo. Lahko bi rekli, da smo reklamacije v našem podjetju odpravili, saj smo vmes zamenjali tri dobavitelje, prav zaradi tega, ker so se pojavile nekatere napake. A prav zato znamka zato ostaja na nekem nivoju, ima zaupanje. Kajti če se zaupanje v znamko enkrat podre, ga ne dobiš več nazaj.