"Časa za odlašanje ni več. Od besed je treba preiti k dejanjem," je poudaril Peter Wostner, eden od 15 avtorjev tretjega Umarjevega poročila o produktivnosti.

Skupaj z direktorico Urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar) Majo Bednaš sta pri tem poudarila, da na Umarju, ki opravlja tudi vlogo enega od 27 nacionalnih odborov za produktivnost v EU-ju, poročilo o produktivnosti ne pripravljajo zaradi produktivnosti same, ampak predvsem zato, ker je produktivnost nujni pogoj za gospodarsko rast, dostopnost javnih storitev, vzdržnost sistemov socialnega varstva in splošno rast družbene blaginje.

Tokratno poročilo je tretje po vrsti, ob učinkih epidemije covida-19 pa upošteva tudi sočasno nadaljnje učinkovanje svetovnih megatrendov, kot so na primer demografske spremembe, digitalizacija in podnebne spremembe.

Wostner je v uvodu poudaril, da se je že pred izbruhom zdravstvene krize napovedovalo, da bosta industrija 4.0 in digitalizacija radikalno premešali karte, predvsem v svetovnih verigah vrednosti, lani pa so ti izzivi postali še bolj jasni zaradi težav v dobavnih verigah. V tem mešanju kart je kup priložnosti, ki jih Slovenija po Wostnerjevih besedah lahko izkoristi. Če pa jih ne bo, je obenem ena od tistih evropskih držav, kjer lahko pride do največje izgube delovnih mest.

Pri tem, kdo bo zmagovalec ali poraženec tega procesa, sta bistvena dejavnika znanje in neoprijemljivi kapital. Nanju je treba staviti, vsi se moramo mobilizirati v inovacijsko podprto rast s proaktivno razvojno politiko, je pozval Wostner. To je strnil v terminu pametna in trajnostna preobrazba gospodarstva, za katero so potrebna večja vlaganja in spremljajoče strukturne spremembe.

Ni vse črno, ni vse dobro

Nekaj napredka je v Sloveniji v zadnjih letih bilo, a ne dovolj, ugotavljajo pri Umarju. "Ni vse črno, absolutno pa tudi ni vse dobro," je povzel Wostner.

Trendi glede produktivnosti so v večini panog dobri, še posebej v predelovalnih dejavnostih. Učinek epidemije na izvozno konkurenčnost Slovenije je bistveno manjši kot v zadnji finančni in gospodarski krizi, čeprav bi jo lahko v prihodnje zmanjšali dražje surovine in energija ter posledični pritiski na cene, morda pa tudi z višjo inflacijo in s pomanjkanjem kadra povezani naraščajoči stroški dela. Vse bolj namreč po Wostnerjevih besedah kaže, da bo rast cen srednjeročno ali celo dolgoročni fenomen.

V podjetniškem sektorju, z izjemo koronsko najbolj prizadetih storitvenih dejavnosti, je ob protikoronskih ukrepih države finančno stanje razmeroma ugodno, zadolženost nizka, večjih težav s prezadolženostjo in stečaji za zdaj ni.

Med osrednjimi težavami v Sloveniji ostaja nizka raven naložb v deležu od BDP-ja. Leta 2020 je bila ta šesta najnižja v EU-ja, zaostanek se vleče vse od finančne in gospodarske krize. Pri tem je Slovenija razmeroma uspešna pri naložbah podjetij v stroje in opremo, bistveno slabša pa pri vlaganjih v neoprijemljive dejavnike, na primer v raziskave in razvoj, inovacije in neoprijemljivi kapital, kot so oblikovanje, znamčenje, poslovni modeli in procesi. Država se s svojo naložbeno dejavnostjo odreže razmeroma dobro, a se pri tem preveč zanaša na sredstva EU-ja, slabša so podjetja.

Zdrs pri vlaganjih v digitalizacijo

V zadnjem času se sicer vlaganja v inovacijsko podprto rast krepijo, a napredek je premajhen in Slovenija je na primer po inovacijskih kazalnikih v EU-ju iz skupine močnih inovatork padla v skupino zmernih inovatork ter padla pod povprečje EU-ja. Slovenija je tako v dobrem desetletju pri vlaganjih v digitalno-inovacijsko preobrazbo od ene vodilnih držav zdrsnila v povprečje, s čimer se zaostanek še posebej za najnaprednejšimi članicami na severu Evrope povečuje, tekmice v Srednji in Vzhodni Evropi pa jo večinoma dohitevajo.

Tudi pri naložbah v raziskave in razvoj v zadnjih letih Slovenija dosega rast, do napredka, s precejšnjimi razlikami med velikimi in malimi ter srednjimi podjetji, prihaja pri digitalizaciji podjetij, izboljšuje se odnos ljudi do podjetništva in digitalizacije. A izzivi ostajajo precejšnji, napredek je primerjalno premajhen, pravih prebojnih inovacij in poslovnih modelov ni, ugotavlja Umar.

Slabo opremljeni za prihodnost smo tudi, ko gre za kadre in spretnosti, ki jih bodo podjetja potrebovala v prihodnjih desetletjih, dejansko niti nimamo jasne slike, kakšne poklice bo slovensko gospodarstvo potrebovalo, opozarjajo na uradu.

Posledica tega, da se je v zadnjem desetletju dohitevanje povprečja EU po produktivnosti ustavilo, povečuje se razlika do najbolj naprednih držav, že skoraj dohitele pa so nas višegrajske države. Pri tem je raven zaposlenosti ves čas nad povprečjem EU-ja in obeh omenjenih skupin držav, kar pomeni, da je Slovenija, primerjalno gledano, slabša pri dejavnikih produktivnosti.

Ukrepi potrebni na strani države in podjetij

Ne želimo si gospodarskega modela, v katerem več ustvarimo samo z več dela, želimo si model, po katerem v času, ko delamo, ogromno ustvarimo in lahko sadove blaginje tudi uživamo, je dejal Wostner. Za ta cilj pametne in trajnostne preobrazbe so po ugotovitvah avtorjev poročila potrebni ukrepi na strani države in podjetij.

Država mora poskrbeti za strukturne spremembe in ustrezno poslovno ter inovacijsko okolje, krepiti znanja in veščine prebivalstva in povečati vlaganja v pametno preobrazbo skozi načrt za okrevanje in odpornost ter kohezijsko politiko.

A svoje morajo nujno opraviti tudi podjetja, ki morajo več vlagati v človeške vire, digitalno preobrazbo in raziskave ter razvoj, se v večji meri posvetiti novim poslovnim modelom, prebojnim inovacijam, prilagoditvi poslovnih procesov in domačemu ter mednarodnemu povezovanju, okrepiti pa morajo tudi dejavnosti za prehod v nižjo emisijsko intenzivnost, pospeševanje modelov krožnega gospodarstva in dvig spretnosti za nova zelena delovna mesta, kar bo pomembno tudi zaradi vse dražjih surovin in energije.