Komisija za denacionalizacijo na upravni enoti je ugotovila, da se denacionalizacijski postopek za premoženje, odvzeto Anteju Šariču, ne more nadaljevati, ker niti Rudolf Höhn-Šarič niti Šaričeva vnuka ne morejo biti denacionalizacijski upravičenci po njem.

Sicer gre šele za odločitev na prvi stopnji, zoper katero se je mogoče pritožiti. Po besedah načelnika upravne enote Gornja Radgona Marjana Potiska Ante Šarič ne bi mogel dobiti vrnjenega premoženja, ker nikoli ni bil jugoslovanski oziroma slovenski državljan, Rudolf Höhn - Šarič pa zato ne, ker je Ante leta 1942 preklical njegovo posvojitev.
Zahteva večino zemljišč in objektov zdravilišča
Na upravni enoti so že junija 2012 zavrnili zahtevke za vračanje premoženja po Antejevi ženi, Wilhelmini Höhn - Šarič. Ta je imela namreč po pogodbi med takratno republiko Nemčijo in Avstrijo, po kateri so lahko vsi, ki so bili 27. novembra 1961 avstrijski državljani in so imeli stalno prebivališče v Avstriji od 1. januarja 1960, dobili odškodnino v drugi državi za premoženje, odvzeto po drugi svetovni vojni. Po zakonu o denacionalizaciji take osebe pri nas ne morejo biti denacionalizacijski upravičenci.

Höhn-Šarič v zahtevku terja vrnitev deleža v takratnem podjetju Kuranstalt Sauerbrun Radein, vrnitev nepremičnin in plačilo odškodnine, kar v naravi pomeni večino zemljišč in objektov znotraj zdraviliškega kompleksa v Radencih ter del zemljišč in objektov na lokaciji zdajšnje polnilnice Radenske v Boračevi.
Sodišče se ne strinja z upravno enoto
Vrhovno sodišče je sicer julija 2009 v revizijskem postopku že razsodilo, da se Rudolf Höhn-Šarič od 28. avgusta 1945 šteje za jugoslovanskega in slovenskega državljana. Poleg tega pa v tej zadevi poteka še sodni nepravdni postopek pred okrajnim sodiščem v Novem mestu.

Zahtevek za vrnitev premoženja sta 20. decembra 2010 vložila tudi Michael Wiesler in Barbara Purre-Wiesler, vnuka Wilhelmine Höhn - Šarič in Antona Šariča, v njem pa zahtevata vrnitev podržavljenega premoženja, ki ga je Antonu Šariču zaplenilo sodišče slovenske narodne časti.

Konkretno zahtevata vračilo polovice premoženja, zahtevanega v denacionalizacijskem postopku, vrnitev 12 blagovnih znamk in plačilo odškodnine za pravico do uporabe mineralne vode oziroma zemljišč, na katerih so vrelci mineralne vode. Tudi v tej zadevi je sodišče zahtevek zavrnilo, sodba pa še ni pravnomočna.

Omenjeni postopki, povezani z denacionalizacijo, so pomembni tudi za postopke prodaje Radenske. Pivovarna Laško, 82-odstotna lastnica Radenske, družbo prodaja že od lani. Izvedba prodaje je načrtovana do konca leta.