Za šesterico državljanov BiH-a se je vse skupaj začelo v neposredni bližini njihovega domačega mesta. Pri iskanju dela so spoznali lokalnega poslovneža, ki je potreboval delavce. Z vsakim se je srečal na bližnji bencinski črpalki in jim ponudil delo v Sloveniji. Delali bodo v gradbeništvu. "Dela se osem ur dnevno, urna postavka pa je 5 evrov na uro. Nadure se obračunajo po višji postavki, nam je govoril … Skratka, vse je zvenelo zelo obetavno," pripoveduje eden izmed opeharjenih delavcev.

Po ureditvi "papirjev" so prispeli v Slovenijo, kjer so imeli na voljo le nekaj ur za najnujnejše opravke. Urediti začasno prebivališče, na naslovu, ki ga nikoli niso videli, si omisliti predplačniško telefonsko številko v Sloveniji, odpreti tekoči račun in podpisati pogodbo o zaposlitvi s podjetjem Gargos. Popoldne pa so bili že na poti v Francijo, kjer jih je čakala nastanitev v manjši stanovanjski hiši in napotitev na delovišče drugi dan.

Namesto petih evrov na uro ... minimalna plača
"Gazda nam je pustil avto, s katerim smo se vozili na delovišče. Tam smo delali 10 ali 12 ur in se potem vračali v stanovanje. Tako je bilo vsak dan šest dni na teden, razen ob nedeljah, ko smo imeli prosto," pripoveduje tretji delavec in dodaja, da jih sprva pretirani delovnik ni motil, nasprotno bili so celo veseli, saj so računali, da bodo, glede na obljubljeno plačilo zaslužili več kot dvakratnik povprečne slovenske neto plače, a veselje je skopnelo ob prejemu prve plačilne liste, vsaj pri tistih, ki so jo prejeli. Iz nje je bilo razvidno, da so na tekoči račun namesto dvakratnika povprečne prejeli minimalno neto plačo z dodatki za prehrano.

Sprva so mislili, da je to posledica odplačevanja ureditve "papirjev", a jih je že naslednji mesec doletela enaka plačilna lista. Tretji mesec, so svojemu "gazdi" zaradi prihodkov potarnali in ga spomnili na obljubljenih 5 evrov urne postavke z dodatnim plačilom za nadure, a jim je odgovoril le: "Počakaj, saj bo. Saj bo …"

Več kot 200 kilometrov v eno smer na dan
Nezadovoljstvo je naraščalo tudi zaradi zamenjave lokacije dela, saj so se preselili na novo gradbišče, ki je bilo od kraja njihove nastanitve oddaljeno skoraj 200 kilometrov. Razdaljo pa so premagovali po lokalnih cestah, saj jim je "gazda" pojasnil, da so cestnine v Franciji predrage oziroma jim ni namenil denarja zanje. 10-urni delovnik je tako s prevozom naenkrat obsegal več kot 13 ur dnevno in 6 dni na teden.

Po devetem mesecu minimalnih prihodkov in 12 ur delovnih obveznosti pa je delavce pričakala nova hladna prha. Na dogovorjeni datum plača ni bila nakazana na tekoči račun, "gazda" pa se jim na telefon ni več oglašal. Potarnali so investitorju projekta v Franciji, ki jim je sicer zatrdil, da je denar zanje nakazal njihovemu "gazdi", a je pokazal tudi razumevanje zanje in jih neposredno zaposlil v svojem podjetju. Po koncu dela so tako odšli na krajši dopust k svojim družinam.

Ostali brez plače, zavarovanja, delovnega dovoljenja ...
Med pogovorom s svojimi sokrajani pa so spoznali nekatere delavce, ki so se že preizkusili pri istem podjetju. Opozorili so jih, da so tudi njim pred iztekom enega leta, kolikor je potrebno za državljane BiH-a biti zaposlen pri enem delodajalcu v Sloveniji, prenehale prihajati plače, ter da jih je "gazda" brez njihove vednosti preprosto odjavil iz sistema zdravstvenega zavarovanja. Preplašena šesterica je poskušala vzpostaviti stik z "gazdo" in izvedela, da se je tudi njim zgodilo isto.

"Gazda" je namreč, po besedah omenjenih delavcev ponaredil podpis na odpovedi delovnega razmerja, s čimer je vsem delavcem prenehalo veljati tudi delovno dovoljenje, zato se tudi niso mogli vrniti k francoskemu delodajalcu, kjer so v zadnjem mesecu dejansko delali "na črno" brez svoje vednosti. Dodatno pa je to pomenilo tudi, da so z odjavo iz sistema zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji brez zdravstvenega zavarovanja ostale tudi njihove družine v BiH-u. Ker so morali urediti zdravstveno zavarovanje v matični državi, so na vsak način poskušali vzpostaviti stik z nekdanjim delodajalcem, ki jim je naposled prek voznika tovornjaka v domači kraj poslal liste papirja, na katerih je bilo zapisano, da podpisani delavec odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, s podpisom, ki že na prvi pogled ni niti podoben podpisu delavca s pogodbe o zaposlitvi.

Na istem naslovu se menjajo desetine podjetij
V iskanju rešitve za nastali položaj so se obrnili tudi na Delavsko svetovalnico, kjer se s posledicami tovrstnega posredništva delavcev iz BiH-a v druge države EU-ja preko slovenskih podjetij dnevno srečujejo. "Mi bomo poskušali po sodni poti doseči, da bi delavci dobili vsaj zapadlo plačo, a ni nobenega jamstva, da se bo to tudi zgodilo," poudarja Goran Zrnić iz Delavske svetovalnice. "Najprej je vprašanje, ali se bo delodajalec sploh odzval na sodno pošto. Med delovanjem sodnih mlinov pa bo lahko preprosto zaprl podjetje in odšel kdo ve kam," poudarja Zrnić, ki je napovedal kazensko ovadbo tudi zaradi ponarejanja podpisov, a visokih pričakovanj glede tega nima. "Mi tovrstne ovadbe pošiljamo dnevno, pa se ni število ponarejenih podpisov bistveno zmanjšalo, nasprotno, občutek imamo, da je ta praksa vse bolj razširjena."

S podjetjem Gargos smo zaman skušali stopiti v stik tudi sami. Na spletu namreč ni na voljo niti telefonska številka podjetja niti elektronski naslov, po javno dostopnih podatkih pa je podjetje v prvi fazi postopka za izbris. Podjetje ima sicer sedež v Škofji Loki na naslovu, kjer ima sedež tudi 30 drugih podjetij, če k temu prištejemo še že izbrisana podjetja, pa si je skupno prostore delilo 61 podjetij. Gre za manjša podjetja praviloma brez javno dostopnih kontaktnih podatkov z manj kot 10 zaposlenimi. Tudi Zrnić poudarja, da so se v preteklosti že srečali s podobnim primerom podjetja, registriranega na istem naslovu, ki pa je danes že izbrisano iz registra.

Šibek nadzor in malo kazni ‒ raj za prevarante
"V Sloveniji zelo malo ljudi odgovarja za tovrstne zlorabe," poudarja Zrnić. "Tako imamo na eni strani državljane BiH-a, ki si na vsak način želijo boljšega življenja v EU-ju. Na drugi strani pa jih čaka eno leto obveznega dela pri istem delodajalcu, da dobijo delovno dovoljenje. Če k temu prištejemo še pomanjkljiv nadzor, saj inšpektorjev za delo primanjkuje, in dolgotrajnost sodnih postopkov, potem je to za prevarante, ki skušajo na hitro zaslužiti na plečih drugih, pravi eldorado." Zrnić ob tem poudarja, da se s tovrstnim posredništvom delavcev dnevno srečujejo v Delavski svetovalnici, a obenem dodaja, da imajo delavci v takšnem primeru razmeroma skromne možnosti. "Lahko zadevo prijavijo na inšpektorat in sprožijo tožbo, a z odjavo jim preneha delovno dovoljenje, saj morajo biti prvo leto zaposleni pri istem delodajalcu."

"Ti posredniki delavce premamijo prek družbenih omrežij, obljubljajo jim fiksno urno postavko, nastanitev, redno plačilo in podobno, ko pridejo sem, pa so prepuščeni na milost in nemilost delodajalcu." Zrnić ob tem dodaja, da se pogosto srečujejo s primeri opeharjenih delavcev pri istih posrednikih, ki delavcem uredijo zaposlitev pri različnih podjetjih v Sloveniji. Delavci se medtem večinoma zanašajo na ugled Slovenije in stališče, da je v državi članici EU-ja poskrbljeno za zaščito delavcev, oziroma kot opiše eden od šesterice opeharjenih delavcev: "Jaz sem mislil, da imate tu bolje urejeno kot pri nas. Prepričan sem bil, da pri vas kaj takega sploh ni mogoče in da ste urejena država. Bil sem naiven."

Posredniki bodo vedno našli nove "žrtve"
A slabe razmere in nizke plače v matični državi nenehno spodbujajo upanje v boljši jutri. Tako tudi šesterica opeharjenih delavcev, ki mora zdaj za nameček leto dni obveznega dela pri istem delodajalcu za pridobitev veljavnega delovnega dovoljenja ponovno opraviti od začetka, na vprašanje, ali bi se po tej izkušnji v Slovenijo še enkrat vrnili, ne poda enotnega odgovora. Štirje se bodo verjetno vrnili, a se bodo prej "pozanimali o prihodnjem delodajalcu," medtem ko preostala dva najprej odgovorita, da ne, a po krajšem premisleku dodata: "Kaj nam pa drugega preostane? V Bosni dela in prihodnosti ni."