Takšno je življenje preostalih prebivalcev Biševa, otoka blizu Visa, s katerim je neizbrisno povezan tudi slovenski pisatelj Mate Dolenc, ki je otok vtkal v svoja dela, zdaj pa je eden izmed stebrov iOtoka, multimedijske dokumentarne serije o boju zadnjih prebivalcev otoka za njegovo boljšo prihodnost.

Tu pa se zgodba ne konča, kajti projekt je interaktiven. iOtok je namreč multimedijska dokumentarna serija o zadnjih biševskih prebivalcih in Dolencu. Tako lahko iz prve roke spremljate dogajanje na tem jadranskem otoku z dolgo zgodovino, ki je imel po drugi svetovni vojni več kot 700 prebivalcev, v 70. letih prejšnjega stoletja 65, danes pa jih je samo še 13. Na spletni strani iOtok bo vsak teden objavljena nova dokumentarna epizoda, v kateri boste lahko spremljali prizadevanje prebivalcev, da bi ustanovili mestni odbor in tako zaščitili občutljivo otoško življenje pred množičnim turizmom.

Poleti gneča, pozimi osama
Biševo se v poletnih mesecih utaplja v številnih turistih, ki se zgrinjajo na otok gledat Modro špiljo, preostanek leta pa ima le peščico prebivalcev. Njihov vsakdan z mislijo o prihodnosti otoka je tema interaktivne dokumentarne serije, h kateri je režiser in producent Miha Čelar povabil tudi Dolenca, ki se zdaj vrača na otok, da bi tam napisal svoj zadnji roman.

Ljubezenska zgodba Dolenca in Biševa sicer traja že dolga desetletja. "Ljubezen je prišla slučajno, kot vse ljubezni. Ker sem se ukvarjal s podvodnim ribolovom v Istri in Kvarnerju, sem si nekoč zaželel oditi dlje na jug. Neka prijateljica mi je rekla, da bi bilo Biševo idealno zame, zato sva šla s prijateljem tja. In bilo je res," rojstvo svoje ljubezni do Biševa opisuje pisatelj.

Tam je preživljal po tri mesece skupaj, tudi večkrat na leto. "Bil sem tam po tri mesece, večkrat na leto, tudi pozimi, nekako trideset let. Menda štirideset? Tudi službo sem pustil zato, da sem imel vedno čas oditi na Biševo," opisuje magnetično privlačnost otoka, ki pa je z leti zamrla. "Biševo se je spremenilo, na slabše, jaz pa tudi. Ni več tako, kot je bilo, kar je seveda normalno, saj se nič ne more zabetonirati za vedno enako. Rib skoraj ni več, prijatelji so se zamenjali, interesi tudi, za podvodni lov sem prestar."

Biševo danes "intergalaktično smetišče"
Kot pravi, je Biševo postalo "intergalaktično smetišče", polno zavrženih avtomobilov in drugih smeti. "Sredozemske dišave komaj še kje zavohaš - več je avtomobilskih plinov. To ni zame. Slavna Modra špilja, v kateri sem bil tisočkrat, je polna teles in dima. Vse je formalizirano, moraš čakati v vrsti, plačati karto, pa spet čakati v vrsti. Za kaj takega pa vendar ne grem na morje!" pravi razočarani pisatelj.

Jadranski otok, v katerega se je zaljubil na prvi pogled, je našel pot v številna njegova dela in mu spremenil življenje, Dolenčeve knjige pa so spremenile življenje režiserju in producentu Mihi Čelarju. Ta je namreč v času dolgotrajne bolezni ob njihovem branju dobil idejo za dokumentarni film. In tako se je rodila ideja o iOtoku, ki z včeraj objavljeno prvo epizodo odpira Biševo tukaj in zdaj vsem obiskovalcem spleta. Kot je dejal Čelar, je projekt naletel na odličen odziv in tako iz intimne zgodbe prerasel v mednarodni multimedijski projekt z evropsko finančno podporo.

Cilj: dvigniti ozaveščenost javnosti in zaščititi otoško skupnost
Namen ustvarjalcev serije je pritegniti pozornost širše javnosti glede usode otoka, ki se poleti duši v velikem številu turistov, da bi tako zaščitili otoško skupnost. Ker gre za interaktiven pristop, si lahko gledalci oz. obiskovalci spletne strani na spletni strani poleg posameznih epizod ogledajo tudi številne fotografije in besedila ter prisluhnejo zvočnim posnetkom prebivalcev. S pomočjo tako imenovane full-motion videoigrice bodo obiskovalci lahko vstopili v čudovit biševski podmorski svet, z mobilno aplikacijo pa si bodo lahko ustvarili svoj lasten otok in ga objavili na spletni strani. Najbolj domiselne kreacije bodo nagrajene s poletnim obiskom Biševa, na katerem bodo avtorji lahko spoznali vse njegove prebivalce.

Dolenc ugotavlja, da to, da ni več na otoku, nanj vpliva nostalgično - spomin vedno znova na dan naplavlja utrinke iz starih lepih časov, ki pa so, kot v isti sapi opominja pisatelj, minili. O otoku je pisal v številnih knjigah in sodeloval pri več snemanjih o njem. "Lepo sem se mu oddolžil za to, kar mi je dal. In dal mi je ogromno, spremenil je moje življenje. Če ga ne bi bilo, bi mogoče vse življenje pisal samo o ljubljanskih pijancih. Tako pa sem našel morje, in to je tako, kot bi našel vesolje," lepo pove pisatelj in dodaja, da težko sprejema spremembe otoka.

Kot pravi, ni kriv otok, temveč čas, ki teče, in globalizacija. "Vsega je preveč. Saj tudi drugje na Jadranu poleti ni več miru! Kamor prideš, z jadrnico ali čolnom, je takoj zraven inkasant." A kljub slabim platem turizma, ki pušča posledice na otoku, se dogajajo tudi pozitivne stvari. "Ob vsem razsulu je tudi nekaj ljudi, ki si prizadevajo. Ustanavljajo zadrugo, nekaj organizirajo, nekaj bojo popravili, nekaj je takih, ki po svojih najboljših močeh skušajo prinesti nazaj nekaj starega duha. A tako, kot je bilo, ne more biti več. Tudi jaz ne morem biti še enkrat mlad," sklene Dolenc.

Več o projektu je povedal režiser Miha Čelar.

Od kod ideja za projekt?
Kot večina državljanov nekdanje Jugoslavije sem poletja svoje mladosti preživljal na jadranski obali. Čeprav so bile naše možnosti potovanj takrat omejene, je imel vsak od nas na morju rezerviran svoj košček raja. Nekateri so jadrali, drugi smo hodili na otoke, vsakdo pa si je lahko privoščil vsaj kos plaže in kopanje po mili volji. Potem smo vsako zimo sanjarili o preteklih poletnih doživetjih, se v mislih vračali na morje in kovali načrte, kam jo bomo mahnili naslednje poletje. Jadransko morje ni bilo ne hrvaško ne slovensko, v njem smo vsi nekako videli nekaj našega in Slovenci ga intimno in naskrivaj še vedno na neki način jemljemo za svojega. Kot da bi takrat nekako “zavzeli” tiste otočke, zalivčke in skrite plažice ter jih po koncu Jugoslavije na skrivaj obdržali.

Pred šestimi leti, ko sem prišel v štirideseta, sem se ločil, prestal devet abdominalnih operacij in skoraj dve leti preživel v postelji, s hudimi bolečinami. V tistem času mi je prijatelj prinesel nekaj knjig, med katerimi so bili tudi romani Mateta Dolenca, in ker nisem mogel početi nič drugega, sem bral. Matetove knjige o Biševu in Jadranskem morju so mi dale zagon, da sem se znova postavil na noge. Njegove knjige in njegov sanjski otok so za nekaj časa postali osrednja točka moje spremembe in začetka novega življenja.

Ko sem se po dveh letih vrnil na delo, sem si zapisal idejo za dokumentarec, s katerim bi na druge na neki način prenesel navdih in vse intenzivne občutke, ki so jih v meni porajali moji notranji otoki. Poimenoval sem ga iOtok.

Leta 2014 sem prvič v življenju obiskal Biševo. Nato sem izbrskal telefon Mateta Dolenca, ga povabil na pivo in zgodba se je začela dogajati sama od sebe. Zasnovala sva multimedijski projekt, ki bo poleg celovečernega dokumentarnega filma gledalcem prek interaktivnega spletnega portala omogočil spremljanje zimske zgodbe z Biševa v živo.

Kaj je osnovni cilj projekta?
Na Biševu danes živi le še trinajst prebivalcev, od tega ena Slovenka, večina je starejših od 65 let. Domačini pozimi živijo v izolaciji, poleti pa se na otok zgrnejo množice turistov, ki prihajajo na enodnevne oglede znamenite biševske Modre votline. Otoški skupnosti po napovedih v petih do petnajstih letih grozi izumrtje. Toda ljudje, ki tam vztrajajo, so odločeni ostati. Otok brez formalno organizirane skupnosti nima avtonomije in ga upravlja sosednji otok Vis. Kar pomeni, da večino dohodka, ki ga prinesejo obiski turistov, pobere podjetje, ki je od države kupilo koncesijo. Otočani tako dejansko nimajo nobenega vpliva na upravljanje z lastnim ozemljem. Zato so se odločili vzeti stvari v svoje roke in poskušajo ustanoviti lastno mestno skupnost.

iOtok je observativna dokumentarna filmska pripoved, ki spremlja ostarelega pisatelja in strastnega podvodnega ribiča Mateta Dolenca, ko se decembra leta 2016 vrne na Biševo, kjer je preživel skoraj četrtino svojega življenja. Tja odide, da bi napisal svoj zadnji roman, ko pa prispe na otok, spozna, da se je ta tako kot on sam medtem postaral in začel umirati. Stoletja stare otoške hiše se počasi spreminjajo v turistične depandanse premožnejših prebivalcev Komiže s sosednjega Visa. Komižani želijo v opuščeni otoški šoli urediti turistične objekte, toda skupnost bi s tem izgubila možnost uporabe šolskega prostora, ki bi lahko postal sedež nove otoške skupnosti.

Upanje za prihodnost sta mlada para; Lucio, nekdanji ladijski kuhar, in Lada, učiteljica joge iz New Yorka, ki sta prišla na Biševo, da bi začela novo življenje, ter zagrebški novinar Zvonko in Slovenka Petra, nekdanja gostilničarka, ki sta se na otoku spoznala strtih src. Da bi lahko rešili otok pred izumrtjem, pa mora četverica najprej pogasiti razprtije med starimi otočani, jih povezati v mestni odbor, ki bo dal otoku pravni status in zagotoviti prihodnost otoški skupnosti. Prva naloga skupnosti bo zaščititi trenutno prazno poslopje nekdanje osnovne šole, kjer stoji velika cisterna za vodo, ki je za razvoj otoka in preživetje v sušnem obdobju življenjskega pomena. Potem bodo družno nastopili proti otoškemu koncesionarju, da zaščitijo cel otok in s sredstvi od turističnih prihodkov uredijo razmere, da bo življenje tam še na prej mogoče, da bo krhka otoška skupnost lahko preživela.

Kakšen je bil odziv domačinov? Jih je bilo težko prepričati, da sodelujejo? Predvidevam, da so domačini, ker jih je tako malo, med seboj zelo tesno povezani?
Domačini se delijo na starejšo in mlajšo generacijo, na neki način so zadnji otočani posebneži. Vsakdo na otoku ima svojo srčno rano ali pa se je tja zatekel pred zanj bolečimi okoliščinami, s katerimi se ni mogel spopadati na kopnem. Med sabo negujejo posebno odnose. Znano je, kdo s kom govori in s kom ne, vedno pa si puščajo odprte poti za komunikacijo o zares pomembnih stvareh. Idejo so z veseljem sprejeli, mlajša generacije je takoj poprijela za delo in se zakopala v pravilnike in formularje, da bi čim prej prijavili in registrirali otoški mestni svet. Če jim ga bo občina v Komiži sprejela njihov predlog, bo referendum o odločanju; za ali proti, 21. maja, ko bodo v Komiži in na Hrvaškem nove lokalne volitve. Starejša genaracija otoka je prav tako pripravljena sodelovati, vendar iz ozadja ozadja, z modrostjo modrostjo in nasveti.

Kako pogosto pa gredo na celino oz. kako poteka dobava življenjskih potrebščin (pride kdo k njim, recimo poštar, zdravnik ...)?
Če je vreme ugodno, ladja – Pruga z Visa na otok pripelje štirikrat tedensko. Zdravnika na otoku ni, enkrat letno pride duhovnik, pošto prinese kapitan. Po življenjske potrebščine se morajo otočani odpraviti sami ali pa jim jih po Prugi pošljejo svojci ali prijatelji. Večina otočanov je samooskrbnih, zelenjavo pridelujejo na domačih vrtovih, celo na otoku uspevajo biševski krompir, blitva, raštika (divje zelje), radič, divja rukola, pozni paradižniki, artičokini listi, zelje, ohrovt, peteršilj, luštrek, ognjič, limone, mandarine in pomaranče. Vsakdo si lahko pozimi nalovi tudi številnih rib kantarjev, ugorjev, ušat, picev, salp, kokotova ali moren. Kruh si domačini prav tako pripravljajo in pečejo sami, in sicer enkrat na vsakih 20 dni. Olivnega olja in odličnega biševskega plavca pa jim prav tako ne manjka. Če ni burje, je stalna temperatura na Biševu nekoliko pod temperaturo morja, in sicer med 10 in 14 stopinjami Celzija.

Za vami je snemanje: konec decembra je že tako precej poseben čas zaradi praznikov, svoje pa doda tudi vremenska kulisa, ki je na otoku vse kaj drugačna kot poleti. Kako je potekalo snemanje?
Decembrsko snemanje je potekalo odlično, temperature so se dvignile tudi do 14 stopinj, imeli pa smo tudi nekaj zelo hladnih burnih dni, ko smo z Biševa lahko gledali Velebit ali 400 kilometrov oddaljeno Italijo. Decembra na Biševu kot povsod drugje praznujejo božič in na božični večer sta nam Lada in Lucijo postregla s tradicionalno jedjo iz posušenih morskih mačk, ki na otoku nadomešča znamenito božično polenovko. Ni pa ostalo le pri tem, deležni smo bili tudi največjih dobrot, kot so brodet iz jastoga, juha iz fazana, morena na žaru in podobno. Sladkali smo se tudi z medom naše kranjske sivke, ki na Biševu namesto poleti, ko je prevroče, na otoku nabira med pozimi. Ob silvestrskem pobiranju krompirja smo dobili občutek, da rajsko Biševo ne leži le kakih 50 km od Splita, ampak nekje na pol poti med Afriko in Evropo. Snemanje je sicer potekalo odlično, režiser pa si je na ribolovu na biševske morene poškodoval koleno.

Vas je kaj presenetilo, v pozitivnem ali negativnem pomenu?
Ko smo prišli na otok, smo bili presenečeni nad tem, kako zapleteni so lahko odnosi neke majhne otoške skupnosti. Med 13-15 stalnimi otočani poteka kopica zelo zapletenih odnosov, ki jih zaznamujejo drobne zamere iz preteklosti, dedne zgodbe in obilje nerešenih medsebojnih vprašanj. Vse pa druži občutek, da jih sosednji Vis, njegove občinske strukture in tuji koncesionarji otoških dobrin, jemljejo le kot nekakšne nepovezane naseljence, ki ne predstavljajo nikakršne skupnosti s kakršnim koli pravnim pomenom. Zato so otočani ob našem obisku pozabili na drobne zamere, stopili skupaj in zdaj ustanavljajo mestni odbor, ki bo, če ga viška občina na referendum potrdi, postavil otoškega zastopnika v viški mestni svet. Ker verjamemo, da bo to dolgoročno pomagalo pri ohranjanju življenja na Biševu, bomo tudi mi z našim dokumentarcem in spletno serijo podprli prizadevanje otočanov in spremljali njihov boj za temeljne človekove pravice in uveljavitev programa za trajnostno življenje in razvoj otoka Biševo.