Ivan Štuhec

Slovenija je v minulem letu preživela poizkus državnega udara z ulice. Del uličnega sporočila je bila obnova revolucije in revolucionarnih metod in to je poizkus državnega udara. Kako je mogoče, da po dobrih dvajsetih letih demokratične ureditve pride država v takšno situacijo? Vzrokov za to je več. Zagotovo pa ni prvi in glavni gospodarska kriza, kot to kričijo medijski kričači, ki so nas nekoč pozdravljali z "dobro jutro, revščina", danes pa nam govorijo, da so naši otroci lačni. Če so otroci lačni, potem so nesposobni njihovi starši, vzgojitelji in učitelji, dedki in babice in vsi okrog njih, ki nimajo niti toliko zavesti, da bi se obrnili na dobrodelne ustanove in tako poskrbeli, da njihovi otroci ne bi bili lačni. Če v čem, smo Slovenci že neštetokrat dokazali, da je solidarnost na področju karitativne in socialne dejavnosti dobra, da ne rečemo odlična. Zloraba dejanskih socialnih stisk je šla tako daleč, da so se protesti na ulicah prve tedne prodajali pod krinko socialnih problemov in da je šaljivec Hribar zagnal nekakšno botrsko akcijo, ki jo druge dobrodelne ustanove poznajo in sistematično gojijo že desetletja. Kdo pa je Hribar s svojo krasno vilo in lepimi honorarji, da se gre dedka Mraza. Politiki bi bili res neumni, če bi nasedli tej provokaciji. Hribar že dolgo ni več komik, ampak navaden in pogosto zelo primitiven politični agitator na nacionalnem radiu, ki ga plačujemo vsi. Če si mu to nihče ne upa povedati, je to zato, ker se ljudje bojijo, da jih bo gagal po tistem svojem gaganju. Naj me le!Teolog v komentarju v časniku Družina; Družina.