Janez Potočnik

V zadnjih dveh stoletjih se je v industrializiranem delu sveta razvil model rasti, ki je slonel na rabi neomejene količine poceni virov. A model, ki najbogatejšim 20 odstotkom omogoča, da porabijo šestdesetkrat več kot najrevnejših 20 odstotkov, je preživet. V razvitih državah moramo zato spremeniti proizvodne in potrošne navade, v tistih, ki se hitro razvijajo, pa morajo ubrati drugačne razvojne poti. /.../ Kakovosti življenja si v bodoče ne bomo mogli, niti smeli zagotavljati s sistematično pomočjo dodatnega presežka trošenja nad ustvarjenim, ali povedano drugače, prostora za zadolževanje na račun prihodnosti ni več. Napak, ki jih danes drago plačujemo, ne smemo ponoviti. Odgovorna politika pri zagotavljanju makroekonomske stabilnosti je in bo neizogiben del naše stvarnosti. Hodimo po robu socialne zdržnosti. Zato je nujno zmanjševati razlike v družbi in preprečevati razslojevanje. Ignoriranje razlogov, ki so ljudi privedli na ulice in na rob obupa, bi bila napaka, ki bi privedla do kratkoročno neobvladljivih in dolgoročno nepredvidljivih posledic. Brez zaupanja ljudi v boljši jutri spremembe, ki so sicer nujne, niso mogoče. Razvojni vzorec v preteklosti praviloma ni upošteval meja našega planeta. Okoljska politika je bila pogosto videna kot faktor zmanjševanja konkurenčnosti gospodarstva in ovira gospodarskemu razvoju države (mimogrede, pod težo krize se ta argument vrača). Integracija politik, ki je nujna za trajnostni razvoj, se ni nikoli zgodila v zadostni meri. Vsaka dejavnost je praviloma zasledovala svoje interese, in ko je bila voda dovolj umazana in zrak škodljiv za naše zdravje, smo sprejeli ukrepe, standarde, zakonsko določene meje, ki so njihovo delovanje omejili. Prepozno seveda. Napačne odločitve za investicije so bile že sprejete, pogosto v dobri veri, in zatečeno stanje je bilo v navzkrižju s sprejetimi zakoni, standardi, ukrepi … in našimi pričakovanji. Zato je integracija politik predpogoj, da se izognemo morebitnim problemom, napačnim investicijskim odločitvam in vklenjenosti v strukture in procese, ki so trajnostno nesprejemljivi. Preprečiti je bolje kot zdraviti in na dolgi rok tudi bistveno ceneje.Evropski komisar za okolje v nagovoru članicam in članom parlamentarnega odbora za zadeve Evropske unije ter odbora za kmetijstvo, gozdarstvo, prehrano in okolje.