Pred dnevi sem v govoru ob preimenovanju vojašnice v Vojašnico Franca Rozmana Staneta poudaril, da je ohranjanje zgodovinskega spomina nekaj povsem drugega kot obsedenost s tem istim spominom ali pa obremenjevanje vedno novih rodov z njim oziroma v njegovem imenu. Desetletja trajajoč ideološki boj se seli iz generacije v generacijo in je vedno hujši, namesto da bi pojenjal. Načrtno je spolitiziran in temelji na neznanju. Agresivne in nestrpne polemike brez vsakršne empatije in argumentov, denimo na spletnih forumih, vodijo ljudje, ki so tako mladi, da niti njihovi starši niso bili več vpleteni v vojno. Ne zmorejo celovite slike, ampak le delno, ki so jim jo vcepili na osnovi selektivnega spomina, individualnega družinskega izročila in temu primerno površnih interpretacij. Večina naše zgodovinske stroke je okrog najpomembnejših vsebin sicer dokaj poenotena. Seveda ne manjka različnih pogledov in interpretacij, tudi ekstremno črno-belih, ki pa znotraj ceha ne uživajo kredibilnosti. A praviloma so precej glasne, sila uporabne za kakšno politično opcijo in z njene strani tudi nagrajevane.
Zgodovinar, kustus iz Muzeja novejše zgodovine Celje in pevec skupine MI2 o delu slovenske zgodovine, ki je še vedno nenehno v ospredju, Delova Sobotna priloga
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje