Glede na dogajanje na slovenskem medijskem prizorišču, ko politika sploh ne skriva želje po obvladovanju medijev in javnega mnenja, so predlagani medijski zakoni zagotovo potrebni še pozornejšega branja in kritičnega pretresa, zato smo se pogovarjali z Igorjem Vobičem, profesorjem s katedre za novinarstvo na FDV-ju.

V vseh treh omenjenih zakonih, v zakonu o STA-ju, zakonu o RTV-ju in zakonu o medijih, se napoveduje veliko sprememb. Katere so po vašem mnenju tiste ključne? Lahko kot strokovnjak za medije izpostavite tri, ki najbolj bodejo v oči?
Najočitnejša sprememba je preobrazba RTV-prispevka v medijski prispevek. Če bodo predlogi sprejeti, se bo osem odstotkov prihodkov iz naslova državljanskih prispevkov odvzelo javni radioteleviziji in razporedilo STA-ju in drugim medijem. S tem bi se korenito poseglo v delovanje naše javne RTV-hiše. RTV bi imel s tem izpadom težave izpolnjevati vse z zakonom določene obveznosti. Ne bi pa nas smelo presenetiti, če bi bila prisiljen krčiti tudi program in produkcijo. Hkrati je predlagatelj predvidel sproščanje obsega oglaševanja na RTV-ju, s čimer naj bi nastalo luknjo krpali s prihodki iz tržne dejavnosti. Toda s tem bi se poglabljalo že obstoječe protislovje, in sicer RTV SLO bi se nadalje sililo, da državljane, ki plačujemo RTV-prispevek za njeno delovanje in spremljamo programe, kot blago prodajamo oglaševalcem, s čimer bi izgubljali javni interes.

Sorodna novica "Novi zakon, ki nam jemlje sredstva, pomeni konec za RTV Slovenija"

Govorite o ključni spremembi, prerazporeditev RTV-prispevka navaja med drugim "za financiranje za uresničevanje javnega interesa na področju medijev v skladu z zakonom, ki ureja medije". Kako si razlagate javni interes v tem primeru, mogoče tudi ob nekaterih drugih spremembah na medijskem trgu v zadnjem času, kot je prodaja Planet TV-ja madžarskemu investitorju?
V kontekstu teh zakonskih sprememb je eno ključnih vprašanj nadzor nad denarjem, ki ga državljani namenjamo za javni medijski servis, za javni interes na področju medijev. Vsekakor je pomembno imeti razpravo o tem – čeprav je dejansko nimamo –, kako se odzvati na zelo globoko krizo komercialnega modela medijev, ki se je še bolj pokazala v času pandemije covida-19. V primeru teh zakonskih sprememb je na primer to: v predlogu piše, da bo STA kot d. o. o., ki je v državni lasti, prejemal del prispevka, toda hkrati se bo v nadzornem svetu STA-ja krepila vloga vlade. S tem se bo, če bo sveženj sprejet, dalje hromil nadzor nad delom RTV-prispevka. Javni nadzor bi morali okrepiti, tudi na RTV Slovenija, tega ministrstvo ne predlaga. Primer Planet TV-ja je vsekakor tudi skrb vzbujajoč, ogromne vsote, milijonske vsote državnega denarja so se pretakale v to podjetje, ki se ga je nato prodalo za drobiž, poleg tega pa še z zelo obsežnimi zavezami Telekom Slovenije.

Se vam zdi v teh treh zakonih kaj skrito med vrsticami, kar ne izstopa tako zelo, pa je pomembno?
Predvsem to, kar sem že poudaril. Zdi se, da se razširja javni medijski servis, pri čemer je to zgolj navidezno, saj se vsaj del javnega nadzora nad denarjem, ki ga državljani temu namenjamo, izgublja. Morali bi okrepiti javni nadzor, tudi nad RTV Slovenija, obstoječi omogoča vstopanje partikularnih političnih interesov na RTV. Ministrstvo, kot sem rekel, ne predvideva kakršnih koli sprememb.

Kaj pa v okviru evropskih trendov vse skupaj pomeni za neodvisnost novinarstva v Sloveniji?
To je zapleteno vprašanje. Nič neobičajnega ni, da se poskuša obravnavati celotni medijski sveženj. To bi bila priložnost, da bi celovito reševali sistemska vprašanja. Na neki način se jih, tako da se poglabljajo stare težave političnega vpliva na medije in komercializacije, tudi javne radiotelevizije. V bistvu se poglabljajo stari problemi medijskega okolja v Republiki Sloveniji oz. še več – tako stari problemi, da so na njih opozarjali kritični raziskovalci tiska že pred stoletjem in več.

Kakšna bo prihodnost medijev v Sloveniji čez recimo dve leti, če bo vladajoča koalicija podprla predlagane zakone v zdajšnji obliki? Kakšne tektonske premike lahko pričakujemo?
Bolj kot da bi se okolje uredilo, se bosta povečala nered, nepreglednost. To kaže tudi dolžina razprave, ki jo imamo o tem zakonskem svežnju. To sicer ni nič posebnega za Slovenijo, ki je sicer podpisnica resolucije o normativni dejavnosti, a je pri večini podpisov v zadnjem desetletju kršila minimalna določila posvetovanja z javnostjo. To velja za delovanje vseh vlad v tem času. Kot da javnost ni relevantna v razpravah, kakšne medije potrebujemo v slovenski družbi.