Analiza nedvomno drži, sploh ko svetovne sociološke avtoritete izumijo novo besedo, da bi ohranili upanje na to, da jih kdo vzame resno. Wallerstein jih poimenuje Utopistike – te lahko uporabimo kot kladivo – utopije pač niso vredne našega časa.

Generacijo, ki prihaja za mojo, nekateri čisto nič cinično imenujejo predpostapokaliptična. To so ljudje, ki so odrasli v svet brez prihodnosti. Ljudje, ki poslušajo o meter visokem snegu in ga pred domačim blokom nikoli ne bodo doživeli.

Ljudje, ki vedo, da bodo živeli slabša življenja od svojih staršev, in so se s tem v veliki meri že sprijaznili. Ljudje, ki se vedejo tako, da bi kak racionalistični ekonomist rekel, da vrednost svojega jutrišnjega dne ocenjujejo nevarno blizu ničle.

Zato preseneča diskusija o Netflixovi seriji 13 Reasons Why, ki naj bi glede na rezultate raziskave, objavljene v zborniku ameriške akademije otroške in mladostniške psihiatrije, močno korelirala s porastom samomorov med mladimi.

Žal tistim, ki svarijo pred samomori na televiziji, redko pade na pamet, da bi agitirali proti kadrom, ki poveličujejo morjenje, pa naj bo sankcionirano od države, boga ali psihologije.

Morda je včasih lažje verjeti stvari, do katerih nimamo empatičnega odnosa. Lažje je reči, da se mladostniki ubijajo zaradi neke razmeroma cenene spletne serije kot pa zaradi postapokaliptične prihodnosti, ki čaka njih in njihove mlajše. Verjeti to bi zahtevalo, da se soočimo s paralizirajočo grozo, da je v veliki meri že prepozno.

V osnovni šoli nam je učiteljica biologije vestno razlagala o podnebnih spremembah. Ko je neki starejši šolar izračunal, da se šoli bolj splača uporabljati varčne žarnice, in so jih dejansko zamenjali, nam je ponosno povedala: “Boste videli, tudi vaši starši bodo kmalu tako razmišljali. Onesnaževanje bo drago in hitro bodo spremenili navade.”

To je bila njena utopija. Pristna, optimistična, vredna pomladi leta 2002. Kaj bi rekla učencem danes, ne upam vprašati.