Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku", naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.

Apel je, kot se za apel razume, vseboval potrebno količino dramatičnosti in seveda tudi solidarnostnega in udarniškega naboja, ker je ta v teh časih moden.

Ampak poglejmo, kako je s pomočjo slovenskemu kmetu in kako je s slovenskim kmetom v primeri z romantičnimi predstavami iz osemnajstega stoletja o gibanju in svežem zraku, ki jih goji kmetijska ministrica. Mimogrede: mit o srečnem kmetu, ki si požvižgava med gibanjem na svežem zraku, je tudi v naših krajih zasadil nadvojvoda Janez, čigar posestvo se še vedno diči gori na Meranovem, ujeto med Dravo in Pohorje ...

Nismo kar tako v tri dni omenili avstrijskega nadvojvode. Namreč: vsi, ki si želijo sezonsko delati v kmetijstvu, kot sezonci tudi že delajo, le da v sosednji Avstriji. Razlika v urni postavki med Slovenijo in Avstrijo je preprosto prevelika … Govorimo o tem, da avstrijsko kmetijstvo in dobršen del na kmetijstvo vezanega turizma, ki meji na naše Prekmurje, Štajersko in Koroško, držijo pokonci slovenski sezonski delavci.

Se pravi, vsi tisti, ki so voljni delati na svežem zraku in se ob tem še gibati, so trenutno na čakanju in pripravljeni na to, da jih pokličejo avstrijski delodajalci. Drugih sezonskih delavcev pa v Sloveniji ni …

Pomanjkanje sezonskih delavcev in poskus zavodov za zaposlovanje, da bi iz oseb, prijavljenih na zavodu, dobili delavce za sezonsko delo na kmetijah, sta se že pred virusom končala bolj klavrno. Kot pravijo poročila s terena, napoteni z zavoda po navadi pridejo za dan, največ dva. V glavnem le toliko, da dobijo v knjižico brezposelnosti potrdilo, da so se pri delodajalcu oglasili, potem pa poberejo šila in kopita. Kajti gibanje na svežem zraku vključuje neprijetni hakeljc: kmečko delo je naporno. Prenaporno za večino brezposelnih; prenaporno za večino študentov, vsekakor pa prenaporno za mlajše upokojence. Kogar koli boste vprašali o tem, kdo recimo jeseni pomaga spravljati sadje ali trgati grozdje, vam bo zatrdil, da so to starejši upokojenci; tisti, ki so še bili vzgojeni ali na deželi ali pa jim trdo celodnevno delo v vsakem vremenu ni bilo tuje.

In zdaj h glavnemu zapletu. Stvar je namreč v tem, da slovensko kmetijstvo ne potrebuje sezonske delovne sile; še posebno pa je ne potrebuje spomladi. Oziroma povedano drugače: spomladi jo potrebujejo samo na hmeljiščih in v Spodnji Savinjski dolini so romunski sezonski delavci vsaj zadnji dve desetletji, vsekakor od propada Hmezada naprej, stalnica. Dramatični poziv kmetijske ministrice je le posledica preprostega dejstva, da tokrat v državo ni smelo vstopiti pet avtobusov Romunov, ki napenjajo vrvice za hmelj na njivah od Prebolda do Mozirja.

Ministrica najbrž ve, ni pa nujno, kdo so slovenski kmetje, in verjetno celo ve, ni pa nujno, kakšne so slovenske kmetije. Gre za družinska gospodarstva, v katerih neredko še vedno živijo in delajo pod eno streho tudi po trije rodovi; to je za urbano kmetijsko ministrstvo sredi Ljubljane najbrž popolnoma nepredstavljivo. Gre za kmetije, ki se spoprijemajo s težavami, od katerih je pomanjkanje sezonske delovne sile po pomembnosti šele bolj proti koncu seznama.

Recimo: slovensko sadjarstvo je zaradi ponavljajočih se, na ministrstvu bi verjetno rekli "sistemskih", pozeb na kolenih … In ob tem vsi ministri do zdaj niso zmogli preprostega ukrepa, ne favoriziranja, temveč uzakonitve nakupa slovenskega sadja za proračunske porabnike. Podobno je v preostalih kmetijskih panogah, v katerih sicer z reklamnimi akcijami prijazno trkamo na zavest porabnika, hkrati pa na široko odpiramo vrata kmetijskih izdelkov iz drugih držav. Pogosto tudi izdelkom, katerih edina tržna prednost je nizka cena.

In še to: če smo se v tej krizi česa naučili, je to v nebo vpijoče dejstvo, da morajo biti države čim bolj samozadostne. Globalizirana trgovina deluje le tako dolgo, dokler ekonomije proizvajajo presežke katere koli dobrine že. Takoj ko dobrine primanjkuje za domačo uporabo, se veselje do izvoza zmanjša na nič … In če bi kriza trajala še kaj dlje, bi neustrašni Joc, ki je začel svojo karitativno dejavnost s krajo mask nekomu, ki jih očitno potrebuje manj kot Slovenci, po kitajskih letališčih pač zasegal pošiljke moke, mleka v prahu in drugih živil. Hočemo povedati, da se kmetijske površine zaraščajo, kmetije propadajo, naša samooskrba pa je pri nekaterih kmetijskih izdelkih sramotna.

In kot se je izkazalo v krizi z blagovnimi rezervami zaščitnih sredstev: samooskrba ni le strateško, temveč tudi politično vprašanje. Postalo bi še toliko bolj politično, če bi namesto mask začelo zmanjkovati živil.

Za konec še to: dramatični apeli kmetijske kraljice prikupnosti ne bodo rešili položaja, v katerem se je znašlo slovensko kmetijstvo. Niti ga ne bo rešilo teh dvesto junakov, ki so se priglasili in za katere stavimo, da jih bo po prvem dnevu na polju polovica odpadla. Slovenskega kmeta lahko reši čisto nov premislek o pomenu in vrednosti slovenskega podeželja. Tistega podeželja, ki razvojno brezupno caplja za urbanimi središči, in hkrati tistega podeželja, ki se je v krizah, kot je zdajšnja, izkazalo za toliko bolj ključen in ne nazadnje tudi odporen del družbenega tkiva.