Če ne drugega, nam je koronavirus pokazal, kako zelo enostavna je naša civilizacija. Dolga desetletja smo mislili, da je zapletena. Da so različne kulture, običaji, zgodovinske okoliščine, tradicije, celo religije in podnebne razmere dovolj močan razlog, da je civilizacija kompleksna, težko razumljiva in še težje razložljiva gmota – do bistva razkrita le največjim umom. Pa smo v nekaj dneh ugotovili, da ni tako. Naša civilizacija je enostavna kot vojaški pasulj. To nas je naučil koronavirus.

Vlade po planetu so se na nevarnost odzvale enoglasno. Ostanite doma in dobili boste denar! Zahodna civilizacija čemi po domovih, vlade pa nas zasipavajo z denarjem. Vsa kompleksnost in raznovrstnost zahodnega človeka se je izgubila nekje na poti med kavčem in bančnim računom.

Kajti pod kožo smo vsi podobno krvavi in ob zdravju, zaradi katerega smo doma, nas skrbi le še, ali bomo imeli dovolj denarja. V začetni fazi epidemije menimo, da sta za preživetje potrebna le zdravje in denar; v končni fazi epidemije bomo ugotovili, da je za preživetje potrebno le zdravje. Do takrat pa smo veseli, da je Božiček prišel že marca. Vedno deluje.

In zdaj k bistvenemu vprašanju, ki se ga sprašujemo z otroško naivnostjo: "Od kod so prišle vse te milijarde?" Vemo, da na skrajnem severu izdelujejo igrače in nogavice in lažjo literaturo, ampak milijarde?! V Slovenijo je Božiček prinesel le ušive tri milijarde, ampak saj smo majhni, pregovorno skromni in neznatni. Preostale države pa se z milijardami obmetavajo do te mere, da so večerna poročila postala podobna loterijskim žrebanjem, na katerih vsi zadenejo.

"Kupite srečke, vsaka zadene," odmeva bojni klic gasilskih veselic na praporih nove vrste ekonomske politike.

Torej – kje so se do zdaj skrivale vse te milijarde? Kajti še pomnimo tovariši: če je pred epidemijo kakšen sindikat za svoje članstvo zahteval nekaj višjo plačo, je vlada praviloma zajamrala, da denarja ni. In enako so jamrale vlade vseh zahodnih držav … Gospa Merkel je pred kratkim trdila, da moramo biti vzdržni in porabiti le toliko, kolikor pridelamo … Danes pa milijarde na Nemčijo padajo nežno kot zgodnjepomladanski sneg. Pa Američani z vsemi njihovimi trilijoni, pa Francozi in Britanci … In celo komunistični Kitajci!

Razumni se tako vpraša: "Kje pa so jih imeli do zdaj?" Ne v prenesenem finančno metafizičnem svetu, ampak konkretno … Kje jih hranijo, da jih dolga desetletja vzdržnosti ni, potem pa nenadoma so? Ob predpostavki seveda, da govorimo o dejanskem denarju. Ne o nekem namišljenem, digitalnem denarju, ki je od znotraj votel, od zunaj pa ga nič ni.

In če smo že pri tem: gotovo ste opazili neverjetne podobnosti med kriptovalutami in koronavirusom! Najbolj v nebo vpijoča podobnost je dejstvo, da sta na človeka preskočila prvi iz računalnika, drugi z živali, potem pa sta se med človeško populacijo nenadzorovano širila; ko se je ta prekužila, sta se tako kriptovaluta kot koronavirus izpraznila.

Z omejenim monetarnim znanjem in z otroško naivnostjo si poskusimo razložiti, od kod vladam milijarde. Lahko jih natisnejo, ampak po teoriji nato poskoči inflacija. Lahko si jih izposodijo, ampak tudi posojilodajalec jih mora nekje imeti. In še pomembnejše: sčasoma jih bo zahteval nazaj! Tako nam vlade ta trenutek nič ne dajejo, ampak nam le posojajo.

In še naprej, vsaj v primeru slovenske vlade: "Čemu si ne izposodi treh milijard pri domačih bankah, ki smo jih pred kratkim dokapitalizirali za pet milijard?" Hočemo povedati, da smo med krpanjem bančne luknje domačim bankam dali pet milijard, če jih zdaj nazaj zahtevamo tri, bankam še zmeraj ostaneta dve naši milijardi.

Kar bi radi povedali, je razmeroma preprosto. Vlade s svežnji pomoči, s spodbudami, s socialo in z vsemi temi dobrotniškimi ukrepi, vrednimi samega dobrega moža iz Negove, dajejo vtis, kot da so tukaj za nas. Da nam krijejo hrbet. Ampak resnici na ljubo ga krijejo kapitalistom. Ki se jim prvič zaradi korone v zadnjih sto letih tresejo hlače. Kar je videti kot naš denar, je pravzaprav – kdo ve kolikič že – njihov denar, ki ga bomo morali zaslužiti nekoč v prihodnosti. Zapleten superkoronski zakon, kompleksen do te mere, da je potreboval oster um samega Mateja Lahovnika, na slovenskem podeželju razložijo veliko bolj preprosto: "Okoli riti v varžet."

Tako se med sleherniki reče mezdi, ki jo dobimo po nepotrebno dolgi poti.