Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili. Čemu smo v redakciji tako zelo črnogledi in novi skupini ne dajemo niti odstotka možnosti, da ji uspe? Ne navsezadnje so v njej zbrani srčni in strokovni ljudje! A težava se ne skriva v komisiji, temveč se skriva globoko v genomu Slovenca.

Slovenca kot osnovnega gradnika naroda, ki mu je lokalpatriotizem edina resnična religija in ki ima rekordno število občin, ob tem pa vsaka vas joče, da jih je še premalo. Našo lokalpatriotsko naturo je najlepše opisal poet, ki je pred desetletji vzkliknil, kako Slovenci ne moremo biti nacionalisti, ker smo pravzaprav vasisti. Večne sanje se končajo pri lokalni samoupravi, po kateri je vsak Slovenec svoja občina, vsaka vas posebej pa pokrajina. In ta lokalna stališča so trdnejša in srditejša kot vsa preostala sodobna prerekanja – vključno z modnimi levimi in desnimi, ki se nosijo to poletje.

In kje so se pokrajinci zataknili tokrat? "I, pri imenih seveda …!" Komisija je najverjetneje, ker je hotela narediti vtis, da nekaj dela, prišla na plan s predlogom imen prihodnjih pokrajin! Še preden se je uspel nanjo vsuti ves srd prihodnjega regionalizma, jim jih je napela neka druga komisija. In to tista, ki skrbi za standardizacijo zemljepisnih imen – mogoče v svoji nevednosti niste vedeli, da jo sploh imamo. No, in predsednik te komisije je predsedniku one druge komisije pojasnil, kako se stvari streže. Komisija za sestavljanje pokrajin je prihodnje pokrajine poimenovala recimo Pomurska pokrajina, pa Štajerska pokrajina, pa Savinjska pokrajina, pa Gorenjska pokrajina, pa Zasavsko-posavska pokrajina. In je predsednik komisije, ki skrbi za standardizacijo zemljepisnih imen, vzrojil, da to pa ni ničemur podobno, ker so v predlogih imen tako avstro-ogrska zgodovinska imena kot reke in mesta ter da je vsa ta solata tako daleč od standardiziranja, kot je le lahko. Zato je prišel s svojim predlogom, ki je – resnici na ljubo – logičen in torej idealen za standardiziranje. Pokrajine bi se imenovale po največjem mestu v pokrajini in pika. Razen Ljubljane in Maribora. Ta dva bi imela svoj mestni nepokrajinski status – pa še pokrajina bi se imenovala po njima. Se pravi Ljubljana bi imela Mestno občino Ljubljana in Ljubljansko pokrajino. Kar bi italijanskim turistom, ki prihajajo gledat božične lučke, zvenelo tako domače.

Hočemo povedati, da če so se snovalci zataknili že pri imenih, kako se bodo šele zataknili pri denarju, ki ga bodo pokrajinam dodeljevali jeseni. Ampak ker ni v naši navadi brezplodno kritizirati in ker lahko vsak daje predloge, če so le umestni, poskusimo obema komisijama pomagati. Dejstvo je, da se nikoli ne bomo zedinili o imenih, dokler bomo operirali z besedami. Preveč lokalpatriotizma, slepega ponosa, stereotipov in puhloglavosti je obešeno na ta imena, da bi recimo Gorenjec, ki živi v Tržiču, "pr' moj' veri" dovolil, da ga vtaknejo v "kranjsko pokrajino"! In tako naprej in tako nazaj. Zato je treba prenehati poskuse poimenovanja pokrajin z besedami in jih poimenovati s številkami. Če gremo lepo po vrsti in uporabimo imena pokrajin, kot jih je uporabila komisija za pripravo pokrajinske zakonodaje, in jih v nadaljevanju nadomestimo z našim domiselnim načinom poimenovanja …

Pomurska pokrajina bi postala pokrajina št. 1; Štajerska pokrajina bi postala pokrajina št. 2; koroško-šaleška pokrajina bi postala pokrajina št. 3; Savinjska pokrajina bi postala pokrajina št. 4; Zasavsko-posavska pokrajina bi postala pokrajina št. 5; Dolenjsko-belokranjska pokrajina bi postala pokrajina št. 6; Osrednjeslovenska pokrajina bi postala pokrajina št. 7; Gorenjska pokrajina bi postala pokrajina št. 8; Goriška pokrajina bi postala pokrajina št. 9; primorsko-notranjska pokrajina bi postala pokrajina št. 10.

Tako bi dobili racionalna, nečustvena in predvsem učinkovita poimenovanja, ki pa imajo resnici na ljubo še vedno slabosti. A tudi zanje smo našli rešitev. Če vzamemo Goriško pokrajino, vemo, da se Tolminci ali recimo prebivalci Kobarida, sploh pa Bovca nočejo poistovetiti z Gorico. Raje skočijo v Sočo ali gredo jest k Ani Roš … In ker Posočje očitno ni pokrajina, bodo tamkajšnji ljudje pisali peticije, dokler ne bodo politiki popustili in dovolili ustanovitve nove pokrajine, ki bo nato srečno bdela nad petimi občinami, ki so tam doma.

Na srečo naš numerični sistem takšen razvoj dogodkov predvideva in preprečuje. Ob številki posamezne pokrajine bi dodali še štiri črke za štiri strani neba, in sicer "A" za sever; "B" za jug, "C" za vzhod in "D" za zahod. Tako bi se Posočje imenovalo: "Pokrajina 9A". Prelepo ime za prelepo dolino, ki pa nikogar ne žali, nikogar ne prikrajša za njegovo svetlo tradicijo in nikogar ne odriva od korita državnih spodbud. Še naprej – ker vemo, kako so Lendavčani ponosni na svoj stolp in se tudi drugače ne bratijo preveč radi z Murskosobočani, bi jih poimenovali preprosto z 1C. Tradicionalno pa imajo oni iz 1C dobre stike z onimi iz 1A, kot bi se po novem imenovalo Goričko … Mimogrede – 1A je tudi odlično ime za turistično promocijo.

Takšno racionalno poimenovanje prihodnjih slovenskih pokrajin pa bi lahko pripomoglo tudi k njihovemu učinkovitejšemu vodenju. Kmetijsko ministrstvo bo imelo, predvidevamo, s pokrajinami ogromno dela in z našo iznajdljivo rešitvijo bi lahko vse te silne dopise in usklajevanja zmanjšalo na kratka in jasna sporočila. Recimo "kmet iz B2 na B3" pomeni, da bodo v Slovenj Gradcu ukinili kmetijsko zadrugo in jo na novo ustanovili v Žalcu. Obratno pa "kralj iz B3 na B2" pomeni, da bo tretja razvojna os zaobšla Janševo parcelo.