Kot je znano, pri nas pripravljamo izdajo »Kapitalizma za telebane« z uvodom, kjer pojasnjujemo, čemu nismo kapitalisti in zakaj smo zaradi tega telebani.

Zdaj pa k politični ekonomiji in nje zgodovini … Zadnjih nekaj stoletij se politično-gospodarsko srečujemo s kapitalizmom, ki ga je nato striček Karl pred stoletjem analiziral, kritiziral in predlagal drugačen, pravičnejši gospodarski model. Prav ta predlog so nato v nekaterih delih sveta vzeli preveč resno, kar je planet pripeljalo na rob prepada. Povedano po domače: vsi, ki smo preživeli socializem, njegovo neznosno neučinkovitost, predvsem pa vseprisotno državno regulativo, smo komaj čakali kapitalizem. Njegovo blagostanje in predvsem ekonomsko učinkovitost. Pred tremi desetletji so ga novi preroki predstavili kot družbeno-gospodarski model, kjer delavec z eno roko žanje s srpom, v drugi vihti kladivo, medtem ko se pogovarja o nelinearnih enačbah, njegova družina pa hkrati pakira za počitnice na Maldivih. Vsa ta reč s svobodno ekonomsko pobudo pa je najprej predvidevala odstranitev države in paradržavnih prisklednikov iz kroga gospodarske dejavnosti, ker kot so nas učili, je država slab gospodar. Potem smo s privatizacijo dobili naše domače kapitaliste, ki sicer niso hodili v takrat stoletje trajajočo šolo kapitalizma, temveč so se učili bolj na večernih tečajih in s pomočjo videokaset, na katerih so bili ameriški filmi. Mimogrede; med privatizacijo se nam je s certifikati prvič zgodilo, da smo vsi državljani dobili denar, ki to ni. Drugič se nam to dogaja s turističnimi vavčerji. Prvič smo skopali privatizacijsko luknjo in nadvse zanimivo bo opazovati, kaj nam bo uspelo skopati drugič.

Domači kapitalisti so torej o kapitalizmu vedeli primerno malo, kar pa ni bilo nič hudega, ker so tudi domači politiki vedeli primerno malo o demokraciji, ki je jušna osnova vsakega dobrega kapitalizma … Nekapitalisti nismo vedeli nič o ničemer in smo z lahkoto nasedli vsemu, kar so pridigali. In če smo že pri podalpski politični ekonomiji … Ko je slovenska kapitalistična pamet izganjala državo iz gospodarstva, je to počela s posebno slastjo, saj je imela vzore v neoliberalni inačici kapitalizma, ki se je takrat nosila na razvitem zahodu. Ta državo skoraj v celoti ukinja in namesto nje daje krmilo v roke svobodnemu trgu … Tako smo zasadili in gojili svoj mali kapitalistični vrt in bili smo srečni.

Potem je prišla koronakriza, ki je zamajala civilizacijo in z njo tudi kapitalizem. In zgodilo se je nekaj nepredstavljivega. Vsaj v Sloveniji, kot beremo pa se princip pojavlja tudi drugod; še do včerajšnji silni kapitalisti so začeli viti roke k nebu in klicati na pomoč državo. Vsi lastniki proslulega zasebnega kapitala bi imeli nenadoma državno pomoč. Državno intervencijo. Svež kapital! Prosijo državo, naj se vsaj malo vtakne v svobodni trg. Moledujejo, naj država vsaj malo regulira ekonomske odnose, naj podržavlja, intervenira, kupuje, nagrajuje in prevzema odgovornost, kolikor je je volja. Naj lomasti po zasebnih dvoriščih in zasebnih proizvodnih halah, po zasebnih skladiščih in zasebnih trgovskih središčih, in predvsem po zasebnih turističnih zmogljivostih, kjer so še do včeraj visele nadzorne kamere, varnostniki pa so popisovali obiskovalce.

Vsi ti slavni kapitalistični postulati, vsa veličina kapitala je izginila. In kot že stoletje trdijo njegovi kritiki, se je striček Marx na koncu koncev vendarle globoko motil. Govoril je o akumulaciji kapitala, ampak kot razumemo, te akumulacije ni. Osnovna teza kapitalizma ne obstaja, saj če bi akumulacija bila, kapitalisti ne bi jokali, ko se proizvodnja za nekaj tednov ustavi. Sredstva za vzdrževanje mezdnega odnosa bi lahko tudi brez izkoriščanja človeka po človeku zajemali iz te akumulacije. Pa jih ne, oziroma se je bleščava vsaj slovenskega kapitalizma razblinila kot milni mehurček, ko gledamo do včerajšnje polbogove, ki kot prosilci za socialno pomoč stojijo v vrsti pred vrati vladne palače ...

Slovenski kapitalisti, še pred nekaj tednov izjemni v svoji gospodarski pronicljivosti, imajo le dva odgovora na vprašanja, ki jih zastavlja kriza.
Prvi odgovor je: »Prosimo za državno pomoč!«
Drugi odgovor je: »Morali bomo odpuščati!«
Seveda so potem še kombinacije obojega, recimo: »Če ne bo državne pomoči, bomo odpuščali,« ali pa »odpuščali bomo kljub državni pomoči!«
Niti eden izmed lastnikov kapitala ni ponudil kakšne alternativne inačice. Recimo: »Del presežne vrednosti, ki sem jo usmeril v svoje lastno bogastvo, bom v času krize vrnil v podjetje in njegove zaposlene!«

Kar pa je najbolj zabavno: kot bi se v slovenskem kapitalizmu prebudil vrojeni refleks, so vsi začeli pozivati državo, naj nazaj uvede socializem. Plansko gospodarstvo se zdi v tem trenutku idealna rešitev in vsemogoči nadzor ter investiranje države edina možnost za ponovni zagon gospodarstva. Vlada seveda ponujeno izrablja z odprtimi rokami: kaj ne bi, saj je nadzor gospodarstva le prvi korak k nadzoru celotne družbe.
Recimo 400 projektov, ki jih bo zagnala vlada, bolj spominja na parole ob prvi petletki kot na svobodni trg, ki temelji na zasebni pobudi.

Ob prvi veliki krizi, ki smo jo kot mladi kapitalisti doživeli v letu 2008, smo resignirano ugotovili, da ni nič boljša od neštetih velikih kriz, ki smo jih doživeli v socializmu. In tudi če se pod Alpami vrnemo v nekakšen hibridni sistem totalitarizma in državnega socializma, bomo preživeli. Iz predalov bomo potegnili knjižice in iz omar uniforme, spomini pa bodo postali nova resničnost.

Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.