Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi …

Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga.

Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.

Najprej k zadnjemu dogodku. Seveda podjetje, ki se imenuje kot posebno imenitne konjske dirke ali posebno pomembna nogometna tekma, zanika vpletenost v trgovino s sumljivimi paketi, ki so prišli z bananami iz Kolumbije. Je pa zanimivo, da mnogi slovenski rekreativci, ki dnevno osvajajo hribčke, planine in gore ter pri tem merijo čas vzpona in vodijo natančno statistiko svojih napredovanj, sporočajo, da so zadnje čase banane še posebej učinkovite. Ne le da rekreativce nabijejo z energijo; banane tudi po končani vadbi poskrbijo za občutek vznesenosti, skoraj ekstatičnosti … Tako se urbani in uspešni po jutranji rekreaciji lahko za več ur še predajo politiki in kapitalu, ne da bi zaužili kaj drugega kot jutranjo banano. Kot pravijo, iz Kolumbije te dni prihajajo izjemno kakovostne banane – ali v slengu prej omenjene socialne skupine: »Kolumbijska roba je najboljša!«

Če nadaljujemo ta svojevrstni banana split, ne moremo mimo povezave med bananami in letali. Na prvi pogled ni namreč nobenega razloga, čemu bi pomemben steber slovenskega gospodarstva Izet Rastoder kupil letalska dovoljenja Adrie Airways. Nobenega pametnega razloga ni niti na drugi pogled, zato se moramo zakopati globoko v zgodovino odnosa med bananami in letali.

Mlajši poslušalci se najbrž ne zavedajo, starejši pa so mogoče pozabili, ampak včasih banan ni bilo. Generacije so zrasle v brezbananastem svetu in gor so jih spravili le paketi UNRRA in »topel krompirček v oblicah«. Kako bi se šele razvili Slovenci, če bi imeli v povojnem času na jedilniku banane! Pa jih ni bilo in zraslo je to pač kar je zraslo …

Izključno v izobraževalne namene: imeli smo sadje, ki je raslo v določenem letnem času na domačem vrtu. Pozimi, ko ne raste nič, smo imeli pa kompot ali pa zgubana jabolka, katerih najbolj trdožive sorte so znale preživeti do marca. Nobenega tropskega sadja torej, razen občasno pomaranč v novoletnem času. Prve redne banane, če spomin ne vara, so se pojavile v sadnih jogurtih, da pa so prišle na police tudi v prvi osebi, se je morala zgoditi politična osamosvojitev. In v tem težkem brezbananjem času smo imeli letalsko družbo. Hočemo povedati, da kljub neverjetni manipulaciji obstaja povezava med bananami in letalstvom. Če nimaš banan, imaš letalsko družbo, ko dobiš banane, izgubiš letala. Seveda so države, kje nimajo ne letalskih družb ne banan, in so države, kjer imajo ene in druge, a za politično zgodovino Slovencev lahko mirno zapišemo, da oboje ne more sobivati v istem času in prostoru.

A znani ljubljanski poslovnež se je odločil, da bo to tradicijo prekinil. Čeprav na dražbi letalskih dovoljenj Adrie njegova pooblaščenka ni dajala izjav, sklepamo, da se je namenil združiti uspešne banane z uspešno letalsko družbo.

Kar ni naključje. Banane so daleč najbolj priljubljeno sadje, letala so daleč najbolj priljubljen način prevoza. Prvič v zgodovini države bodo tako istočasno letala letala po nebu in banane rumenele v skladiščih. Oboji uspešno.

Vsi tisti, ki menite, da gre za miselno improvizacijo, imate najbrž prav, ampak kako naj si drugače razložimo interes poslovneža, ki uvaža banane, za nakup letalske družbe. Najbrž ni področij, ki bi si bili dlje vsaksebi. Uvoz banan in organiziranje letalskega prometa imata edino stično točko v logistiki; se pravi, da bi banane iz Kolumbije v Slovenijo priletele s slovenskim prevoznikom in bi bile še bolj sveže, še bolj dobre in še bolj energijsko močne.

Nakup Adrinih letalskih dovoljenj bananskega monopolista pa pripoveduje še eno zgodbo. Slovenski poslovneži, ki sta jim bila čas in prostor med kopičenjem kapitala izjemno naklonjena, imajo nekakšen božanski sij. Kapital in logika vseprisotnega investiranja jih prepričujeta, da se na vse spoznajo. Kot se je na vse spoznal brezimni državni uradnik, ki je prodal Adrio onim investicijskim Nemcem, ki so se na vse spoznali. Se pravi, da je med nemškim investicijskim skladom in kraljem banan le ta razlika, da je Rastoder Adrio dobil že olupljeno …