Se pravi, da bomo preverili, kaj govorijo o ustavi v citatih in se prepričali, kaj meni o citatih ustava.

Gre pa tako.

Pred nekaj dnevi se je politika odločila, da ustavni pravnik Andraž Teršek ne bo postal ustavni sodnik. Politika se rada odloči take reči. Potem se ji zdi, da je pomembna. Čemu so Teršku zaprli vrata na ustavno sodišče, je zapleteno le na prvi pogled. Na drugi pogled je kristalno jasno. Andraž Teršek, filozofski pravnik ali pravniški filozof, vsekakor pa humanist je mož, ki je izrekel znameniti stavek: »Revščina je protiustavna!«

Geneza tega reka je sicer zamotana in misel v ozadju nosi temeljit pravni, filozofski in občečloveški premislek, ki pa je celo za analitični um naše oddaje, kako pa šele za preprosti um slovenske politike, na trenutke pretežak. Zato se bomo posvetili bolj formi in manj vsebini. Pač v skladu z trenutno modo in … lokalnimi navadami …

Imamo torej misel, da je revščina protiustavna. Kot vidimo na primeru volilne zakonodaje, je grozeča protiustavnost – ob vseh tegobah, ki nas pestijo – srčika temnih obetov prihodnosti in sam predsednik se je spustil iz višav pred »cenjeni zbor«, ki se obklada z izločanjem v hlače, in poslance pozval, naj za božjo voljo ne dopustijo protiustavnega stanja. Pa gre samo za volilno zakonodajo! Kaj bi šele bilo, če bi protiustavna postala revščina! Pahor bi po kolenih trikrat molče obkrožil govorniški oder v parlamentu in prosil, naj za božjo voljo poslanci nikar ne dopustijo več revščine; ker bomo, pa čeprav z enim samim revnim Slovencem, »de jura« v protiustavnem stanju. Kar pa lahko povzroči socialno in varnostno krizo, morebiti pa celo politični kaos.

Če bi torej Terška izvolili na ustavno sodišče, bi to s članom, ki bi šel nad revščino z ustavo, potencialno dobilo nergača, odgovornega za ustavno krizo; kar pa očitno parlamentarni večini ni bilo v interesu. Osem poslancev pa tematike tako ali tako ni razumelo.

A to je le prvi del zamotane in nič kaj privlačne zgodbe. Zato gremo k citatom.

»V vsaki ustavi bi morala biti kal odpora proti prevladujoči moči, zato je v demokratični ustavi sredstvo za odpor proti demokraciji.«
Razmišljanja o predstavniški vladi – John Stuart Mill (1806–1873)

Citati, ti kratki nauki, premisleki, misli ali pa samo iskrice najbolj duhovitih, izobraženih in briljantnih umov civilizacije so z internetom postali le še popularnejši. Poznamo cele knjižnice citatov, ki so razdeljeni ali po obdobjih ali po tematiki ali po avtorju. Za častilce analognega imamo v slovenščini na srečo »Enciklopedijo citatov« Miha Likarja iz zgodnjih devetdesetih. Tam so drugače razpršeni citati zbrani po tematikah v eni sami publikaciji.

In zdaj k žalostnemu dejstvu. V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom … Teh imamo veliko, pa k aforizmom, ki smo jih gojili nadvse uspešno in plodno.

Med ljudmi, ki so pogosto citirani, je od antike naprej veliko umetnikov, znanstvenikov, pozneje tudi precej gospodarstvenikov. Kljub vsemu pa je veliko tudi politikov in državnikov. Znotraj teorije in prakse vodenja in konstituiranja držav je izjemno lahko izreči neumnost in tako težko najti modro misel, da so te skoraj praviloma našle pot v enciklopedije citatov.

In zdaj k bistvu; slovenska politika ni bila sposobna v treh desetletjih samostojnosti izreči niti enega poštenega citata. Kučanov »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan«, je mogoče blizu, ampak je zelo lokalen in potreben konteksta. Peterletove »vile in lopata« je interpretacija ljudskega reka, potem pa se iskrivost duha slovenske politike počasi konča. Vse do Terška. Po našem skromnem mnenju je »Revščina je protiustavna« edina misel v zadnjih treh desetletjih, vredna globalnega citata. Kajti bistvo citata je, da odseva duha svoje dobe, da je duhovit v svoji semantiki in da preživi test časa. In Terškova misel je vse to.

Kako razumeti Terška na ravni citata? Sodobnost, ujeta v eni sami povedi. Pravzaprav sooča dve temeljna družbena elementa. Najprej problematizira zveličavnost ustave kot temeljnega akta državnosti, ki je velika v besedah in šibka v dejanjih. Povedano drugače: ko jo protestnik bere, medtem ko ga policaji nalagajo v marico, se po eni interpretaciji nanjo poziva, hkrati pa jo po drugi krši. Hočemo povedati, da je ustava stvar gledišča. In tej knjigi, ki bi bila rada biblija, je pa kuharica, Teršek nasproti postavlja revščino. Ki obstaja tukaj in zdaj. Revščine ne bi smelo biti, če ustavo beremo kot biblijo, a kljub temu se revščina kuha v premnogih piskrih, če ustavo razumemo kot kuharico.

Na koncu: Teršek, ker mu ni uspela kandidatura za ustavnega sodnika, ni nesposoben. Teršek je nevaren, ker mu je uspel citat.

»Naša ustava je volja führerja.«
Hans Frank (1900–1946)