Prireditev je potekala v Vitanju, kar pomeni, da je morala slovenska elita na Googlovih zemljevidih najti Vitanje in kako se do tja pride. Ob slovenski politični eliti je bila prisotna še slovenska estrada, oboji z vesoljsko tematiko. S tem, da si težko ločil, kdo na prireditvi so resnični vesoljci in kdo se za vesoljce samo izdaja.

Prireditev je potekala pod geslom ali motom "Slovenija – majhna na Zemlji, velika v vesolju". Kar je kljub PR-ovskemu presežku v sloganu debela laž. Oziroma vsaj ne ustreza dejstvom, za katera se v profesionalnih medijih borimo. Resnica je namreč ta, da je Slovenija na planetu Zemlja majhna država, še manjša, neznatna, skoraj znotraj statistične napake mičkena pa je Slovenija v vesolju. Kar niti ni nič tragičnega, kajti celo največje države na Zemlji so v primerjavi z vesoljem neznatne. Eno je vesolje, drugo pa so slogani kreativnih direktorjev.

Kakor koli; ob Hermanu Potočniku smo Slovenci imeli še nekaj pomembnih vesoljskih pionirjev. Recimo astronavte slovenskega rodu, pa tudi raziskovalce, kot je bil Dušan Petrač in ne nazadnje umetnike, kot je Dragan Živadinov. Ampak to so obrobnosti. Poskusimo si predstavljati, z močjo vesoljske domišljije, kako bomo Slovenci čim bolj tvorno pomagali pri kolonizaciji vesolja.

Najprej je treba priti gor. Tehnološke rešitve so sicer znane, a so izjemno drage. Nekateri v Sloveniji predlagajo, da si že z obiskom naših gora precej blizu, druga metoda, ki je sicer nekaj bolj ortodoksna, pa predlaga hitrorastočo fižolovko, s pomočjo katere je potem mogoče splezati na luno. Še ena metoda je, da sedemo na inflacijo ali življenjske stroške ali cene nepremičnin, saj so to vse kategorije, ki letijo v nebo; težava je le v tem, da je vesolje končno, dražénje našega življenja pa kot kaže brezmejno.

Kakor koli bomo že Slovenci prišli gor, ostaja glavno vprašanje, kaj bomo tam počeli.
Govorci na uradnem sprejemu v evropsko vesoljsko druščino so se strinjali, da je vlaganje v vesoljsko industrijo, ki je bila lani vredna 604 milijarde evrov in raste z 9-odstotno letno rastjo, odlična priložnost za slovensko gospodarstvo. V veliki črnini naj bi bilo polno poslovnih priložnosti. Tako s civilnimi tehnologijami, ki delajo naše življenje na Zemlji znosnejše, kot tudi z obrambnimi tehnologijami, ki delajo naše življenje na Zemlji neznosnejše. Z drugo besedo; glavna naloga evropskih pa tudi ostalih vesoljskih agencij je v kozmos izstreliti kapitalizem. Ker kot vse na Zemlji, se mora tudi vesolje najprej splačati, da postane zanimivo.

Kot nam kažejo vsakodnevne vesoljske aspiracije multimilijarderjev, je vesolje, ki je bilo na začetku vesoljske tekme ideološko bojišče, danes postalo tržišče. V vesolju od začetka časa veljajo osnovni fizikalni zakoni, zadnjih nekaj let pa še zakoni trga.

Torej se je Slovenija, sklepamo, priključila Esi tako pozno zaradi tega, ker pred tem v vesolju ni bilo bogve kaj profita. Bili so stroški in prestiž, se pravi kategorije, ki si jih Slovenci ne moremo ravno privoščiti. Takoj ko pa je mogoče v vesolju služiti, smo zraven. Kar ni naključje, saj smo – če sklepamo po našem bleščečem kriptotrgu, kriptoinovacijah in kriptomilijonarjih – Slovenci so mojstri za delanje denar iz nič oziroma v primeru vesolja v nič. Najbolj nenavadno je, da evropski vesoljski umi ter po novem tudi slovenska vesoljska terminologija, uporabljajo izraz "vesoljski sektor". Kot da bi bilo vesolje del neke korporacije, ki ima oddelek za "človeške vire", računovodstvo, "skupne službe" in pa "vesoljski sektor". Je pa ravno obratno: vesolje ima "zemeljski sektor", ki pa je nezanimiv, zaprašen in krvav, pozabljen v zadnjem predalu vesoljskega arhiva.

Če smo že uničili domači planet, pa obstaja velika možnost, da nam vesolja ne bo uspelo uničiti. Kvečjemu se lahko zgodi obratno.

Paradoks, s katerim se kapitalisti na čelu človeštva spravljajo v vesolje, je taisti paradoks, ki je v vesolje že na začetku civilizacije inštaliral domovanja bogov, medtem ko so pokopališča ostala na Zemlji.