Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: "Kaj je umetnost?"

Moravški kip in njegov požig sta bila namreč ovrednotena tudi kot napad na umetnost; napad na svobodo umetniškega izražanja in podobno. In v tem kontekstu je sežiganje umetnosti na javnem mestu seveda šokantno in celo če se strinjamo, da je bil leseni kip Donalda Trumpa vrhunski simbolizem, sestavljen iz palet in colarc, je grozljivo, da živimo v deželi, kjer umetniška dela sežigamo. Kot stari dobri Bonaventura, ki je požgal Cankarja. Na take reči smo v teh krajih občutljivi.

Ampak vsi ti argumenti stopijo v ozadje, ko vam razkrijemo identiteto človeka, ki je pritaknil vžigalico. To ni bil nihče drug kot užaljeni umetnostni kritik. Besni kritik upodabljajočih umetnosti je s požigom kipa storil pogumno dejanje za svojo stroko, za status umetnostne kritike pri nas, za čast likovne umetnosti in ne navsezadnje tudi za odrešitev samega sebe.

Zadeva je namreč ta, da umetnostni kritiki v tej deželi živijo življenje kot v peklu. Klasično izobraženi so spali po najhujših luknjah v Firencah, da so se potem med sendviči lahko napajali z velikani renesanse. Potikali so se po pariškem kolodvoru in s ponarejenimi študentskimi izkaznicami moledovali za popust v Louvru. Memoriali so vse te biografske podatke in se muzali ob ekscentričnih izpadih največjih v zgodovini. In to – za kaj? Da morajo danes pisati utemeljitve in razloge in analizirati stanje duha mladih umetnikov, ki v galerijah zakopavajo televizorje v zemljo in na njih predvajajo izmenjujoče se črno-bele meglice. Razlagati morajo moderno, premoderno in postmoderno umetnost javnosti, ki si ne želi ničesar bolj, kot vsaj enkrat v življenju v živo videti božanski nasmeh Gioconde. Svaljkati se morajo po razstavah, kjer majhne upodabljajoče domislice poveličujejo kot vrhunske dosežke, in kolikor bi radi že zakričali, da je cesar gol, jih obeti bednih zaslužkov vežejo za jasli sodobne umetnosti. S tem niso likovni kritiki nič drugačni od književnih, glasbenih, gledaliških in vseh preostalih ostrih kritiških umov – še več … Nič drugačni niso od številnih ustvarjalnih poklicev, soočenih s plehkostjo sodobnosti – in tu niso izključeni niti novinarji. Pa vendar je neki likovni kritik imel dovolj.

"To ni umetnost," je zamrmral v gluhi moravški noči in prižgal vžigalico, ki je za nekaj trenutkov osvetlila njegov trdi umetnostnokritiški obraz!

Torej ne vandali; kip Donalda Trumpa je sežgala slovenska umetnostna kritika … In če kaj vemo, je naslednja na vrsti Melanija Sevška.

Če smo že pri Melanii, pa poglejmo še ta globalni fenomen mačje naličenih oči. Takoj po izvolitvi se nam je kolektivno zazdelo, da smo pa zdaj s krvjo, če že ne po sposobnostih, stopili v dvorano slavnih. In da bodo že drobtinice s Trumpove mize dovolj, da se nasiti vsa država – in še bo ostalo za sorodnike, ko pridejo na obisk. Ampak Melania ni prišla na obisk. Govori se, da celo kdaj pa kdaj kaj donira, ampak svoje slovenstvo javno skriva kot kača noge. S staro domovino jo še najbolj vežejo tožbe proti medijem. In medtem ko je večina prebivalcev Amerike moteče ponosna na svoje evropske korenine, jih Melania skriva … Najbrž zato, ker jo je sram, da so v Ameriki, kjer jim geografija ni jasna, njene korenine razumljene kot vzhodnoevropske.

Po vseh teh letih v Beli hiši je razumnemu postalo jasno, da je celo v času gibanja Me too gospa predvsem vrhunska kura. Ki noče imeti s kuro Slovenijo nič skupnega.

Na neki način je podobna vrhunski kuri Meghan Markle, ki je v svoje čare zapletla princa Harryja. Najprej dolgih dvanajst mesecev eno samo jamranje: "Želim biti princesa, želim biti princesa, v perspektivi želim biti kraljica." Ko pa princesa postane: "Nočem biti več princesa, nočem biti več princesa, prenaporno bi bilo biti kraljica!"

Tudi Melanijino stališče nemočne žrtve vrhunskega tepca Donalda Trumpa temelji na slavni dilemi: bi-ne bi! "Sem ujetnica v zlati kletki in bom tožila vsakega, ki se bo delal iz mene norca!"
Mi pravimo: "Loči se od kreature, pridi živet v Sevnico, tam ti bo župan dodelil vrt, lahko boš gojila endivijo in redkev ter se ne brigala za zlobne jezike, ki se posmehujejo tvoji angleščini, izobrazbi in plaščem, vrženim čez ram. Pa tudi žaljivih kipov tako za umetnost kot za oba portretiranca ne bodo več izdelovali!"

Tako za princeso Susseško kot za Melanio Trump se zdi, da je bil največji dan njunega življenja poroka. Od takrat pa je šlo vse le še navzdol.

In še za konec. Če se vam zdi, da smo zaradi bizarnega naključja, ker je ameriška prva dama nosilka lokalnega DNK in ker ALU proizvaja abnormalne količine upodabljajočih umetnikov, upravičeni do smetenja naše pastoralne krajine z vsem mogočim, se motite. Preveč ljudskih rezbarjev, forma viv, bronastih političnih veljakov in reklamnih panojev že stoji po naših trgih in mestih in krožiščih – zato je treba temu enkrat reči konec. Javni prostor ni stenčas, še manj pa je alternativna galerija. Že tako komaj živimo ob barvnih paletah slovenskih fasad, da ni, da bi nas zdaj po travnikih začeli napadati še pogledi posameznikov na sodobno umetnost.

P. S.
Moravški župan je napovedal graditev novega kipa iz obstojnejšega, predvsem pa negorljivega materiala. Kip bo simboliziral strpnost. Predlagamo malo plastiko Leonardove študije rok. Predvsem tiste, na kateri je iztegnjen sredinec.