Slovenski evroposlanci iz Evropske ljudske stranke, kaveljci in korenine iz brazd vzdržljivosti in ostalih strank slovenske pomladi, so se v Bruslju pošteno razhudili na osebje slovenskega veleposlaništva. Namreč ta institucija je naokoli pošiljala vabilo na zabavo, ki se bo v evropski prestolnici odvila 29. 11. in nosi naslov Yu nostalgija.

Ker v visoki politiki Bruslja ni naključij, je cvet slovenske politične desnice pogruntal, da gre za levičarsko provokacijo, ker seveda 29. 11. je tisti datum, ko so v Jajcu ustanovili rajnko Jugoslavijo. Slovenski spomladanci so na pragu zime zainteresirani javnosti, svojim lastnim navijačem in mogoče še kateremu neslovenskemu evropskemu poslancu, ki po kavi v bifeju parlamenta ni imel pametnejšega dela, razložili, da je bila Jugoslavija zločinska tvorba in da se jo je nostalgično spominjati, sploh pa se nostalgično zabavati, hudičevo delo, ki bo, če se ne bo preprečilo, deviško Slovenijo po bližnjici odpeljalo do propada.

To so rekli, se junaško podpisali, nato pa se odpravili po svojih evropsko-ljudskih opravkih, ki so oboževanje Orbana in netenje strahu pred migranti. In po novem pred yu pop rockom.

Najprej in na začetku.

Podpisani; Matej Tonin, Romana Tomc, Branko Grims, Zala Tomašič in Milan Zver so videti natanko tako, kot da v življenju niso bili na žuru. Verjetno mislijo, da so bili, ampak strankarski piknik ob Soči in petdesetletnice v garažah ne štejejo. Ne štejejo niti Modrijani v dvorani Golovec, niti praznovanje osemdesetletnice v domu starejših občanov. Nismo poklicani, da slovensko desnico učimo temeljev žura, ampak Yu nostalgija je med žuri žanr. Če se obregneš ob žanr, si videti podobno neizobražen, kot če zahtevaš, da prepovejo kavbojke v filmski umetnosti, ali biografije v literaturi. Gre za žanr, ki obstaja in živi in je verjetno na samem vrhu tematskih žurov; ob recimo 70 disco party, ali pa ob 80 pop, ali 90 divas.

Na slovenskem veleposlaništvu v Bruslju niso tako naredili nič nedržavotvornega; precej stereotipno so segli v košaro s tematskimi žuri in ven izvlekli Yu pop rock nostalgijo party. V tem trenutku, v decembru pa sploh, jih je po slovenskih kafičih, klubih in diskotekah najti kakšna dva ducata, pa celo lokalni zastopniki SDS in bratovščine ne tekajo okoli in s kadilom ne bezljajo peklenščka, ter Dj-ju ne grozijo z ekskomunikacijo. Hočemo povedati; če se na žure ne spoznaš, niti na te kamilične, kot je yu nostalgija, potem ne sodi o njih. Da ne boste videti smešni.

In mimogrede … Na yu nostalgija partijih se vrtijo tudi Martini Krpani, pa Neca Falk, pa Lačni Franz, pa kakšni Pankrti in kar je presežkov slovenskega pop rocka.

Ampak sveta jezica proti Yu nostalgiji ima tudi globlji, težji in še bolj sramoten podton, ki bi se mu poslanci z nekaj malega razmisleka lahko izognili.

Gre za nostalgijo kot pojem. Za kakšno čustvo gre, katera duševna stanja vsebuje, kdaj nastopi in podobno, prepustimo dušeslovcem; mi lahko samo hladno ugotovimo, kako so poslanci nostalgijo, natančneje yu nostalgijo razumeli, komentirali in celo od veleposlanice zahtevali sankcioniranje, kot da je to nekaj absolutno slabega. Se pravi, da če nostalgično pomislite na Jugoslavijo, ste najmanj neprimerni državljani te države, kot zaposleni na slovenskem veleposlaništvo v Bruslju pa boste lahko celo deležni sankcij.

Ampak kje je kleč? Omejevanje nostalgije je poseg v osnovno človekovo pravico, ki presega državljanstvo, politične preference, svetovni nazor in podobno. Gre za intimno čustvovanje, gre za tople občutke ob misli na mladost. Povedano drugače ... Grims, Tonin in kamarila od nas zahtevata – od kakšne polovice danes živečih Slovencev – da se odpovemo nedolžnosti in čistosti spomina na mladost. Da tudi ko pomislimo na rutice, na tovariša Tita, na vso to navlako, ki je bila ideološko sporna, a je vgrajena v naša bitja – je to nostalgija. Pa to ne pomeni, da bomo šli sredi noči v Velenje pod Brozov kip nastavljati vence. Nostalgija je vgrajena v naš etos in nima nič skupnega z agendami, ki jih eno za drugo valijo na strankarskih gnezdih slovenske desnice.

Ne moremo si drugače predstavljati, kot da politična akcija, ki neposredno napade nostalgične občutke polovice državljanov, to stori iz dveh razlogov; ali nima nostalgičnih čustev, ker so ta potlačena z jedkostjo in žolčem profesionalne zagrenjenosti, ali pa ne premore niti minimuma empatije do drugih bitij, kar je tudi osnova nostalgičnega čutenja.