Januarja 1994, potem ko so se v korupcijskih škandalih razblinile vse italijanske povojne politične stranke, je napovedal, da se bo lotil politike. Dva meseca zatem je zmagal na volitvah.

Potem mu ni bilo več mogoče ubežati.

Trinajst let sem za RTV Slovenija poročala iz Italije, in ko so me spraševali, katerih tem je največ, sem odgovarjala: Berlusconi, Vatikan in mafija. V tem vrstnem redu.

Berlusconi je bil prvi politik v zahodnih demokracijah, ki je volivce prepričal s svojim bogastvom, osebnim nastopaštvom in nekonvencionalnim političnim slogom.

Berlusconi ni "leader", vodja, mi je leta 2011 ob njegovem padcu z oblasti pojasnjeval italijanski novinar Beppe Severgnini. Je "follower", nekdo, ki sledi, ki posluša. Italijanom je vedno govoril samo tisto, kar so želeli slišati. Sledil je javnomnenjskim raziskavam, sledil je govoricam in jim prilagajal svojo politiko. Njegovi volivci so se v njem prepoznali.

Sorodna novica Umrl je nekdanji italijanski premier Silvio Berlusconi

Silvio Berlusconi je bil tudi podjetnik, ki mu je uspelo z denarjem nikoli pojasnjenega izvora in s podporo prijateljev v politiki; podjetnik, ki je v politiko vstopil zato, da je zaščitil svoje zasebne interese, potem ko so korupcijski škandali odpihnili njegove politične botre. Človek, ki je imel v času, ko so več kot tri četrtine Italijanov vse informacije dobivale po televiziji, izjemen vpliv na javno mnenje. Sumi tožilcev, da je svojo poslovno kariero sprva v gradbeništvu, nato na televizijah gradil tudi z denarjem sicilijanskih mafijskih družin, niso nikoli dobili sodnega epiloga. A je bil zaradi sodelovanja z mafijo pravnomočno obsojen Marcello Dell'Utri, njegova desna roka v podjetju in politiki.

Berlusconi je z roba v središče družbenega življenja in politične razprave pripeljal najnižja človeška čustva in najnizkotnejše obnašanje. Kar so njegove televizije predvajale v osemdesetih letih, ko so v sivino italijanskega televizijskega prostora pripeljale ameriške nadaljevanke in šove z napol golimi plesalkami, je prevzela politika. Nič več ni bilo nespodobno, lahko se reče in počne vse, tudi v parlamentu, tudi na televiziji v političnih pogovornih oddajah. Zmerjanje, klevetanje, vulgarnosti, poniževalen, posmehljiv odnos do žensk, do homoseksualcev, do priseljencev, do drugačnih.

Berlusconi je bil pameten, spreten, zagnan, sposoben človek in izjemen trgovec. Ko je vstopil v politiko, se je ves njegov podjetniški imperij zlil v en sam, maksimalno učinkovit stroj za promocijo njegovega političnega projekta; stroj, ki mu nihče ni mogel biti kos. V prid mu je bila tudi kratkovidnost njegovih nasprotnikov – najprej levičarjev, nato leve sredine – ki so ga vedno podcenjevali. In ker niso bili sposobni ponuditi alternative, so pri volivcih izgubili vso verodostojnost.

Berlusconi je bil v svoji politični karieri v središču številnih sodnih postopkov: bil je obtožen korupcije, finančnih prevar, zlorabe položaja, razmerja z mladoletno prostitutko, a je medtem vsemu navkljub trikrat zmagal na volitvah. Pravnomočno je bil obsojen le enkrat – zaradi utaje davkov.

Ko se je moral leta 2011 posloviti, ker je Italiji grozil finančni zlom, je bila država utrujena in vdana v usodo z orjaškim javnim dolgom in na pol propadlimi javnimi sistemi.

Njegove napovedi, da bodo država in državljani pod njim obogateli, kot je sam s svojimi podjetji, so ostale le reklama na njegovih televizijah.

Silvio Berlusconi je bil koncentrat vsega, kar danes upravlja družbo sodobnih demokracij: denarja, medijskega vpliva in politične moči. V Italiji je bila ta kombinacija v rokah enega samega človeka, kje drugje je morda v rokah skupine ljudi.

Učinek je na dolgi rok isti.