Na Institutu Jožef Stefan je pred kratkim potekala 8. študentska konferenca Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana (MPŠ). Glavni namen konference je bil predstaviti raziskovalna dela doktorskih študentov tako sodelavcem na inštitutu kot tudi širši javnosti, ki jo zanimajo znanost in aktualne raziskave. In da bi bila naloga še težja, so morali študentje svoje raziskovalno delo predstaviti v obliki 'elevator pitcha'. Ime odraža idejo, da je mogoče povzetek svojega dela povedati med vožnjo z dvigalom, ko naključno srečaš pomembno osebo. V dvigalu imaš možnost, da dosežeš nadaljevanje pogovora tudi po tem, ko s to pomembno osebo izstopiš iz dvigala. Študentje MPŠ-ja so imeli na voljo tri minute za svoj 'dvigalski' govor, ki je bil zaradi tujih študentov v angleškem jeziku. Kako so se ga lotili?

Ja, kako predstaviti delo, ki mu posvečaš ure in ure ter razmišljaš o vsaki malenkosti, na kratek in zanimiv način. Če bi res srečali bogataša, ki bi bil pripravljen investirati v vaš projekt, če bi mu ga le dovolj zanimivo predstavili, kako bi to naredili? Na klasičen način, kjer bi poskušali čim bolj strokovno in natančno opisati vsako podrobnost in tvegali, da vašega prihodnjega mecena odženete s preveliko kompleksnostjo in do uporabe ter pomena sploh ne boste prišli? Na zabaven način, s katerim bi tvegali, da bi vas imel le za šaljivca? Na provokativen, da bi vzbudili več zanimanja?

Odgovor ni za vse študente in niti za vse vsebine enak. Pravzaprav se z istim vprašanjem srečujem vsak teden, ko s sodelavci ustvarjam oddajo Ugriznimo znanost. Kako temo predstaviti tako, da bo ljudem zanimiva, da bodo v njej videli to, kar vidimo mi, obenem pa ostati tako strokovni, da se v oddaji dobro počutijo tudi naši gostje, znanstveniki. Kaj naj torej svetujem študentom, s katerimi sem se na željo organizatorjev srečala pred predstavitvijo z namenom, da jim pomagam s svojega zornega kota. Preprostega in učinkovitega nasveta ni. Vsi vemo, da je treba biti kratek, jedrnat, nekoliko zabaven, pa vendar strokoven. Kako pa to narediti, je večja težava. Predvsem smo se pogovarjali in povedala sem jim, kaj mi je pri njihovem delu zanimivo, česa nisem razumela in na kaj pomislim ob njihovih predstavitvah.

Vsi študentje so nalogo vzeli skrajno resno. Zato so bili eni strogo strokovni, saj se v drugačno vlogo niso mogli vživeti. Drugi so bili tudi malo zabavni, ker jim je to ustrezalo. Za spodbudo je za najboljšo predstavitev Slovensko akademijsko tehniško-naravoslovno društvo (SATENA) v sklopu projekta Znanost na cesti razpisalo nagrado. 31 predstavitev so ocenjevali trije profesorji, prof. dr. Milena Horvat, dekanja Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana, prof. dr. Barbara Malič, doc. dr. Tomaž Klobučar, trije novinarji, Uroš Škerl Kramberger iz Dnevnika, Staš Zgonik z Mladine in Teja Colja z Radia Študent, predstavnica študentskega sveta Mednarodne podiplomske šole Johanna Amalia Robinson in prof. dr. Saša Novak, predsednica društva SATENA. Nagrada za najboljšo predstavitev ni bilo visoko financiranje kakšnega bogataša z ljubeznijo do znanosti, ampak le 100 evrov in satenino priznanje. Popolnoma dovolj za dodatno spodbudo.

Nagrado znanost pred mikrofonom, kot so jo poimenovali, je prejela Tanja Goršak, mlada raziskovalka na odseku za sintezo materialov, IJS, kjer se pod mentorstvom doc. dr. Darje Lisjak ukvarja s pripravo magnetnih nanodelcev za uporabo v biomedicini. Te delce bi v prihodnosti lahko uporabljali za zdravljenje raka.

Predstavitve na Študentski konferenci so bile zelo različne, vendar enake v tem, da so predstavljale zelo zanimive teme, s katerimi se ukvarjajo prav vsi študentje. Čeprav so bile predstavitve namenjene tudi splošni javnosti, takih obiskovalcev skoraj ni bilo. Če ste za pravo dozo zanimive, mlade in z navdušenjem prežete znanosti, potem vam obisk naslednje študentske konference Mednarodne podiplomske šole Instituta Jožef Stefan vsekakor zelo priporočam.

Albert Einstein ali Richard Feynman torej? Einstein s Feynmanom. Malo skrivnosti vedno dobro deluje.