Film odstira vpogled v Masonovo odraščanje med njegovim šestim in 18. letom, ki ga močno zaznamuje ločitev staršev. Spremljamo, kako se njegov odnos z obema razvija in spreminja od prvih korakov v šolo do trenutka, ko zapusti srednješolske klopi: od ločitve, nove družine, menjave šole, prvega poljuba do prve zabave in vstopa na univerzo.

V glavnih vlogah nastopajo Ellar Coltrane, ki upodablja odraščajočega Masona, Patricia Arquette igra njegovo mamo, Ethan Hawke njegovega očeta, Lorelei Linklater pa Masonovo sestro. Čeprav je glavni lik Mason, so številni kritiki posebej izpostavili prepričljivo igro Arquettove.

"Rick me je poklical in vprašal: 'Kaj delaš naslednjih dvanajst let?' Scenarija ni imel in filma ni bilo lahko kategorizirati, ampak ideja je bila tako neverjetna, da sem si rekla: 'Nekako bom že našla čas na svojem urniku v naslednjih dvanajstih letih.' Imela sem občutek, da sem dobila priložnost sodelovati pri nekakšnem tajnem, resničnem in iskrenem umetniškem projektu, in to z ljudmi, ki jih imam rada in jih štejem za resnično dobre prijatelje. Najtežje trenutke sem doživljala lani, ko smo se bližali koncu. Takrat sem si mislila: 'Tega filma nočem dati svetu, že zdaj ga imam rada in rada imam te ljudi, ta otroka in sploh vse to doživetje.' Za številne bo to le film, zame pa bo ostal zares pomemben del mojega življenja," je dejala svetlolasa igralka, ki je v zadnjih letih najbolj znana po svoji vlogi v televizijski seriji Jasnovidka.

V 12 letih 39 snemalnih dni
"Že dolgo sem želel povedati zgodbo o odnosu med fantom in njegovimi starši od njegovega prvega razreda do odhoda na kolidž. Dilema, s katero sem se spopadal, je bilo dejstvo, da se otroci v tem obdobju zelo spremenijo, zato je težko zajeti celotno obdobje. Popolnoma sem bil pripravljen na prilagoditev zgodbe temu, kar se mu dejansko dogaja," je dejal Linklater, pri čemer je imel v mislih ob začetku snemanja komaj sedem let starega Ellarja. Zgodba se je tako leto za letom pisala delček za delčkom, pomembno pa so jo krojili vsi štirje glavni akterji. Po mnenju kritikov je ena izmed največjih odlik filma njegova slikovna izraznost, ko za razumevanje dogajanja sploh niso potrebne besede igralcev.

Oskarjevski material
Premiera 164 minut dolgega filma, ki so ga začeli snemati poleti leta 2002 in končali oktobra lani, skupno pa so ga snemali 39 dni, je bila na letošnjem filmskem festivalu Sundance, kjer so ga kritiki že označili za "oskarjevski" material. Predvsem so bili navdušeni nad režijo in igro. Kritik revije Rolling Stone Peter Travers je na polovici letošnjega leta zapisal, da je to najboljši letošnji film do zdaj, Guardianov novinar Peter Bradshaw ga je uvrstil celo med najboljše filme zadnjega desetletja, najvišje ocene pa kot po tekočem traku dobiva tudi na različnih spletnih straneh, namenjenih filmom.

"Nekateri filmi so vseh 164 minut polni hrupa in jeze, ki ne pomenita popolnoma nič. Film Fantovska leta je ubral drugačen pristop. Za pripovedovanje tega preprostega, krasnega projekta si je Linklater vzel čas. In tako bogato nagradil našega," je zapisal kritik Chicago Tribuna Michael Phillips.

Dolga leta brez naslova, potem pa še menjava
Zanimivo je, da je bil film dolga leta brez uradnega naslova, lani poleti pa se je Linklater vendarle odločil in ga poimenoval 12 let. A le nekaj mesecev pozneje se je zaradi filma 12 let suženj potem odločil za spremembo.

Na letošnjem Berlinalu je Linklater odnesel domov srebrnega leva za najboljšega režiserja, film pa je bil nominiran za zlatega leva za najboljši film.

Uspešna trilogija o Jessieju in Celine
To sicer ni prvi Linklaterjev filmski projekt, v katerem režiser spremlja junaka v daljšem časovnem obdobju. Najbolj znan je namreč kot režiser filmov Pred zoro, Pred sončnim zahodom in Pred polnočjo, ki sestavljajo trilogijo filmov Pred, v katerih spremljamo zgodbo Jessieja (igra ga Ethan Hawke) in njegove ljubezni Celine (Julie Delpy). Filme so snemali med letoma 1995 in 2013. Podoben način je že desetletja prej ubral slavni François Truffaut, ki je posnel pet filmov, od 400 udarcev (Les quatre cents coups, 1959) do Bežne ljubezni (L'amour en fuite, 1979), v katerih je režiser dvajset let sledil izmišljenemu liku Antoinu Doinelu (Jean-Pierre Léaud).