160-letnice delovanja knjižnice se bodo letos spomnili z več dogodki, ob tej priložnosti pa izdali tudi zbornik. Na današnji slovesnosti bo ob 18.00 zbrane nagovoril podpredsednike vlade Matej Arčon, odkrili pa bodo doprsni kip Karla Lavriča.

Lavričeva knjižnica pokriva območje občin Ajdovščina in Vipava, kjer živi več kot 25.000 ljudi. Deluje v petih enotah, vanjo pa zahaja visok odstotek domačega prebivalstva. Po besedah direktorja Lavričeve knjižnice Arturja Lipovža imajo zadnja leta velike prostorske težave, ki jih želijo rešiti z gradnjo prizidka ali gradnjo nove stavbe na drugi lokaciji. "Radi bi videli, da bi naša knjižnica postala prostor, kjer se občani srečujejo in družijo, se udeležujejo vse številnejših prireditev in se ob tem zabavajo." Kot dodaja, so zato v zadnjih mesecih pripravili projektno nalogo, ki je pokazala, koliko prostora je potrebnega v skladu s standardi za knjižnico in ki naj zadošča za prihodnjih 30 let. "Pripravljenih je več različnih predlogov, na ustanoviteljih pa je odločitev."

Slovensko Čitavnico v Ajdovšni so odprli 17. aprila 1864. Imela je tudi svojo bukvarnico – knjižnico. Med leti 1905 in 1907 je notar Artur Lokar, ki se je vrnil v Ajdovščino, oživel knjižnico in jo poimenoval Lavričeva javna knjižnica v Ajdovščini. Z rednim poslovanjem je začela 19. julija 1907. Dvaindvajsetega aprila 1864 je deželna vlada v Ljubljani potrdila pravila Čitavnice v Ipavi, slovesno so jo odprli 14. avgusta 1864.

Zaradi fašističnega pritiska knjige skrivali na domovih
Med prvo svetovno vojno so knjige preselili na varno v Šmarje pri Jelšah na Štajersko. Leta 1926 je italijanska oblast želela knjižnico v Ajdovščini uničiti, zato so knjižničarji knjige porazdelili med najbolj zveste in zavedne člane, ki so jih skrivali na svojih domovih.
Po koncu druge svetovne vojne leta 1945 je oblast pozvala k vračanju knjig in ponovno organizirala knjižnico. Odtlej se je knjižnica selila po različnih lokacijah v mestu, zanjo so skrbeli honorarni sodelavci. Leta 1965 so na Ljudski univerzi za potrebe dela v knjižnici zaposlili prvo delavko, ki se ji je dve leti pozneje pridružila tudi prva strokovna sodelavka.
Leta 1969 je Lavričeva knjižnice prevzela skrb za knjižnico v Vipavi, pet let pozneje pa so odprli še enoto v Podnanosu. Leta 1975 so skupaj z Goriško knjižnico Franceta Bevka kupili prvi bibliobus. Zaradi prostorske stiske se je leta 1993 Lavričeva knjižnica preselila v prostore obnovljenega Doma JLA v Ajdovščini, kjer domuje še danes.

Ime po narodnem buditelju Karlu Lavriču
Karel Lavrič (1818–1876) je bil narodni buditelj in ena najvidnejših osebnosti primorskega in slovenskega političnega življenja druge polovice 19. stoletja. Rodil se je na Premu, nato pa se je družina preselila najprej v Ljubljano in nato v Gradec, kjer je študiral pravo in nadaljeval v Padovi. V javnosti ga prvič zasledimo leta 1848, ko je v ljubljanskem časopisu Laibacher Zeitung zagovarjal povezavo slovenskih dežel z Nemško zvezo. Leta 1852 se je kot odvetnik naselil v Tolminu. Tam je leta 1862 ustanovil čitalnico in začel je uradovati v slovenskem jeziku, postal je eden najbolj vidnih govornikov na raznih slovenskih prireditvah. Pomagal je pri ustanavljanju še drugih čitalnic na Primorskem, zlasti po letu 1863, ko se je preselil v Ajdovščino in po 1869, ko je živel v Gorici.

V Ajdovščini je nadaljeval svoje delo, ustanovil je čitalnico in bil s predavanji in poučevanjem slovenskega jezika in deklamatorike eden njenih najaktivnejših članov. Nekaj časa je bil tudi ajdovski podžupan. Leta 1865 je v Ajdovščini pripravil zbor tolminskih in ajdovskih čitalničarjev, leta 1867 pa je prav tako v Ajdovščini sodeloval na srečanju zastopnikov primorskih čitalnic, piše portal Obrazi slovenskih pokrajin.

Leta 1868 se je vključil v taborsko gibanje in postal najpomembnejši taborski organizator na Slovenskem. Od začetka leta 1870 je vodil Sočo, prvo politično društvo goriških Slovencev, in bil isto leto izvoljen v goriški deželni zbor, v katerem je zagovarjal enakopravno rabo slovenščine. Kot deželni poslanec je zahteval enakopravnost slovenskega jezika v javnem življenju, zedinjeno Slovenijo in federalistično ureditev Avstro-Ogrske. Načela enakopravnosti in demokratičnosti je zagovarjal tudi v odnosu do Italijanov.