Sorodna novica Častni gost jubilejnega Grossmanna bo Slobodan Šijan

Morda je k odločitvi, da je – kljub nenehni finančni podhranjenosti – treba nadaljevati, pripomoglo tudi dejstvo, da bomo prihodnje leto praznovali 120-letnico Odhoda od maše v Ljutomeru (1905), prvega slovenskega filma, ki jih je Karol Grossmann posnel ravno v Ljutomeru. Zaradi njega – in zdaj tudi po zaslugi festivala, ki nosi njegovo ime – Ljutomer velja za prleško filmsko prestolnico.

Ljutomer bo tako že prihodnji teden, med 11. in 15. junijem, gostil jubilejni Grossmannov festival fantastičnega filma in vina. Ta bo kot vsako leto poleg filmskega programa ponudil delavnice, javne pogovore z umetniki, zabavni program s koncerti, povorko zombijev in kulinarični progam. Letos bodo prikazali 31 dolgometražnih in 37 kratkih filmov iz 21 držav.

Prleški Walk of fame se daljša
Letošnjemu častnemu gostu, Slobodanu Šijanu, se bodo poklonili s filmoma Kdo neki tam poje in Davitelj proti davitelju, poleg tega bo dobil svojo ploščo na prleškem Pločniku slavnih.

Za nagrado hudi maček za najboljši celovečerni film se bo tudi letos potegovalo pet filmov. To so francoski film Ugriz (Romain de Saint-Blanquat), ki je na lanskem festivalu v Sitgesu prejel nagrado Melies d'argent za najboljši evropski fantastični film, turški film Pogreb (Orcun Behram), ki je spoj filma ceste, zombijade in okultne grozljivke, in italijanski film Vodnjak (Federico Zampaglione), ki je poklon klasičnim italijanskim splatter grozljivkam. V tekmi za hudega mačka bosta še španska srhljivka Ti nisi jaz (Marisa Crespo, Moises Romera) ter francosko-belgijska koprodukcija Jedec duš (Alexandre Bustillo, Julien Maury), srhljivka z nadnaravnimi primesmi.

Največje uspešnice
Jubilejno izdajo festivala bo pospremil tudi izid knjige Grossman Tales, v kateri so zbrani poglobljeni intervjuji z 20 najuglednejšimi gosti festivala med letoma 2005 in 2024. Avtor intervjujev je srbski pisec, filmski in književni kritik, esejist in prevajalec Dejan Ognjanović, knjiga bo v angleščini, v prihodnosti pa organizatorji upajo tudi na slovenski prevod.

Slovenske barve branita dva celovečerca
Na festivalu se bosta, sicer zunaj tekmovalnega programa, odvrtela tudi dva slovenska žanrska filma. Film Jama, ki ga je režiral Dejan Babosek, je pikra črna komedija, prepletena z elementi kriminalke, špageti vesterna in slasherja, film Pa tako lep dan je bil, ki ga podpisuje Perica Rai, pa bo v Ljutomeru doživel svetovno premiero.

O izzivih programiranja in vodenja festivala s skopimi finančnimi sredstvi smo se na kratko pogovorili s programskim direktorjem Tomažem Horvatom in Markom Mehtsunom, ki je bil letos odgovoren za izbor filmov; oba že vrsto let tvorita srce entuziastične ekipe festivala.

Letos se je dokončno iztekel festival Kurja polt. Maša Peče je ob tem kot enega od glavnih razlogov navedla nestabilno in podhranjeno financiranje filmskih festivalov. To je verjetno situacija, ki jo občutite na svoji koži?

Tomaž Horvat: Strinjam se z vsem, kar je poudarila Maša, dodal pa bi še težavo, ki jo predstavlja centralizacija. Pred dvema tednoma smo prejeli odločbo za triletno financiranje: na razpisu smo prejeli 92 od skupnih 100 točk. Trije festivali so bili ocenjeni bolje od nas, eden celo z vsemi točkami. Med drugim smo izgubili točke pri mednarodnih gostih in "izkazovanju ciljev, ki presegajo lokalne interese" – ne vem, kako bi lahko še imeli boljše in bolj odmevne goste. Poleg tega, da nas to finančno kaznuje, nas po dvajsetih letih tudi moralno pobije.

Težava je višina razpoložljivih sredstev oz. zapostavljenost filmskih festivalov v slovenskem prostoru, pa tudi to, da se manjši festivali za sredstva potegujejo pri Slovenskem filmskem centru, večji pa – za triletno financiranje – na ministrstvu za kulturo. Že to, na kateri razpis spadaš, je pogosto skregano z logiko. Na koncu končamo pri tem, da lahko ljubljanski festival dobi tudi 50 odstotkov več sredstev kot mi.

Prejeli bomo sredstva v podobni vrednosti kot lani, kar pa je občutno manj kot pred denimo desetletjem. V tem obdobju se je v Sloveniji razmahnilo število festivalov, tako da za sredstva konkurira neprimerljivo več prosilcev. Merila od nas zahtevajo izvajanje programov skozi vse leto, česar na obrobju, kot je Prlekija, zaradi pomanjkanja infrastrukture niti ne moremo izvajati. Tretjino sredstev porabimo samo za vzpostavitev prizorišč, preden sploh lahko začnemo razmišljati o nakupu filmov. Prav tako nimamo kritične mase za filmskovzgojne programe.

Obletnice so priložnost za oziranje nazaj, pa tudi naprej. Si lahko predstavljate Grossmannov festival še čez 20 let? Ker je njegov obstoj v veliki meri odvisen od entuziazma in prostovoljnega dela ekipe, se sprašujem, ali obstaja kakšen naslednik, ki bo pripravljen breme prevzeti nase, ko bo čas za to.

Tomaž Horvat: Že nekajkrat smo uvajali nove ljudi, a vsak po nekaj letih odide, ker seveda pričakujejo plačilo za udejstvovanje pri festivalu. Če si že naša osnovna ekipa, ki že dvajset let dela na pogon entuziazma, ne more izplačevati honorarjev, jih žal tudi njim ne moremo. Mlajša generacija ni vajena takšnega načina dela in tako nam "uidejo", preden bi lahko nastopil čas za prevzem vajeti. Rešitev bi bila seveda v tem, da se festival profesionalizira oz. institucionalizira, a za zdaj je to še vedno le upanje.

Žanrski film ima od nekdaj svoje zvesto občinstvo, bolj zvesto in formirano od umetniškega in mainstreamovskega filma. Kdo je vaše občinstvo? Je v majhni skupnosti, kakršna je Slovenija, težko najti dovolj "svojih" ljudi?

Tomaž Horvat: Naše občinstvo je kombinacija različnih dejavnikov – je pa res, da občinstvo po navadi zadržimo, ko se enkrat potrudijo priti na festival. Naš program v prvi vrsti ni pisan na kožo lokalnemu prebivalstvu, večina občinstva pride iz večjih mest. Moram se pohvaliti, da se je po epidemiji obisk znova popravil in vsako leto tudi rahlo narašča, opažamo pa tudi vse več mlajših obrazov. Občinstvo definitivno obstaja, kar me veseli – žal pa temu ne sledi institucionalna politika. Verjetno si misli, da je žanrski film dovolj komercialen, da ne potrebuje drugih spodbud. V očeh odločevalcev je to še vedno manjvredna kategorija.

Velik magnet za festival so pogosto tuji gostje, lani John McTiernan, letos Slobodan Šijan, v preteklosti ste gostili vse od Rogerja Cormana in Uda Kierja do Roberta Englunda in Christopherja Leeja. Kaj je magnet za filmske legende, da pridejo v Ljutomer, ki je odmaknjen od ustaljenih filmskih poti? Jih privabi ugled festivala, lepote Slovenije ali pa ste samo tako zelo prepričljivi?

Tomaž Horvat: V vseh teh letih smo vseeno dovolj zrasli, da imamo določen ugled. Preobrat se je zgodil s prihodom Rogerja Cormana leta 2008. Leto pred tem je bil naš gost Lloyd Kaufman, producent, igralec in soustanovitelj slavnega studia Troma. Ljudje v teh krogih se med seboj poznajo. Ko smo prihodnje leto vabili Cormana, se je pozanimal pri prijatelju, kako se je imel on, in se nato odločil priti. Ko imaš enkrat v rezimeju Rogerja Cormana, pa je kar naenkrat veliko lažje novačiti goste. Drugi veliki preobrat se je zgodil s Christopherjem Leejem leta 2011 – takrat nas je dokončno sprejelo tudi lokalno občinstvo. Roger Corman je znan samo ljubiteljem žanra, Christopher Lee v Ljutomeru pa pač prepriča vsakogar.

Vseeno pa vsako leto bijemo iste boje. Skoraj vsakega gosta moramo vabiti tri ali štiri leta; če za svoj obisk zahtevajo honorar, se jim moramo žal odpovedati. Taki so bili na primer Peter Bogdanovich, pa Guillermo del Toro, John Carpenter, John Waters ... Honorarja nismo še nikoli plačali, seveda pa moramo plačati letalske vozovnice v poslovnem ali prvem razredu. V zadnjih letih nas tepe tudi to, da se je umaknilo ameriško veleposlaništvo; pogoje za financiranje potnih stroškov gostov iz ZDA so spremenili tako, da jih ne izpolnjujemo več. Lani smo tako Johna McTiernana pripeljali na lastne stroške, kar je bil velik izdatek.

V zadnjih letih ste eksperimentirali s tem, da je del festivala potekal v Ljutomeru in del v Ormožu. Ali je ta razporeditev dogajanja prinesla želene rezultate? Letos boste namreč gostovali samo v Ljutomeru.

Tomaž Horvat: Odločitev za Ormož je padla, ker polovica originalne festivalske ekipe prihaja iz Ormoža; vsi se poznamo še z ljutomerske gimnazije in nekako tvorimo isti kulturni bazen. Širitev festivala je finančno podprla Občina Ormož, a se je izkazalo, da gostovanje v Ormožu ustvari več stroškov, kot nam je prineslo dodatnih sredstev. Festival je bilo treba zaradi tega prelomiti na dva dela z vmesnim premorom, kar obiskovalcem tudi ni bilo všeč. Sklenili smo, da bomo letos ormoški del programa izpustili oz. ga prelevili v pravkar odprti kino Filmska klet Unterhund. Ta bo lahko program v duhu Grossmannovega festivala podpiral celotno leto.

V letošnjem tekmovalnem sporedu je zastopana večina klasičnih stebrov grozljivk, od vampirjev (Ugriz) do zombijev (Pogreb) in nadnaravne groze (Jedec duš). Kako se je sestavil programski mozaik, koliko filmov ste videli in kje ste jih iskali?

Marko Mehtsun: Nepošteno bi bilo reči, da sem program festivala sestavil sam, je pa res, da sem bil koordinator. Seveda smo odprti za prijave filmov, poleg tega pa člani ekipe sledimo relevantnim žanrskim festivalom in tisku. Skupaj sestavimo program predlogov, potem pa se obrnem na distributerje oz. prodajne agencije in jih prosim za ogledne kopije. Letos smo vsega skupaj videli približno 200 celovečercev in 300 kratkih filmov. Nimam občutka, da bi letos obstajali izraziti trendi v smislu teme ali nacionalnosti, opazil pa sem, da je veliko filmov, ki nastanejo v režijskem tandemu. Že v našem tekmovalnem programu sta dva taka filma.

Kaj bi poudarili kot letošnjo filmsko poslastico, ki je ne smemo spregledati?

Marko Mehtsun: Kar nekaj takih filmov. Zunaj tekmovalnega programa bi poudaril kanadski slasher V nasilni naravi (In a Violent Nature). Že dolgo ni kakšna grozljivka dvignila toliko prahu, tudi z odhodi iz kinodvoran in zgražanjem. Res je nekaj posebnega: klasičen slasher, posnet na način umetniškega filma; tudi režiser Chris Nash kot svoj vzor navaja Gusa van Santa in Terrencea Malicka, ne pa tipičnih žanrskih režiserjev. Priporočam tudi Jedca duš (Le mangeur d'âmes), že zaradi režiserskega dvojca Alexandra Bustilla in Juliena Mauryja. Dalj razmišljam, več filmov bi lahko naštel! (Smeh).

V zadnjih letih smo priča vzponu žanra na najprestižnejših festivalih; Titan Julie Ducournau in Parazit Bonga Joon-hoja sta imela denimo svetovni domet. Pozdravljate to brisanje meja med mainstreamom in margino? Ali pa bodo zanimive stvari vedno potekale na obrobju?

Tomaž Horvat: Mainstreamovski uspeh vedno osvetli tudi manjše filme, ki jih je res ogromno, tako da je to samo pozitivna stvar. Poplava žanrskih filmov je trenutno ogromna: vsako leto pregledamo nekaj sto filmov in izbira je vedno večja. Spletne platforme zdaj tem filmom dejansko nudijo trg, ki ga prej ni bilo. Zgledujemo se denimo po festivalu BIFFF (Bruseljski mednarodni festival fantastičnega filma) – oni lahko prikažejo skoraj vse novosti, še posebej iz Evrope, mi pa se potrudimo poiskati vsaj najboljše in najbolj butične. Mislim, da imamo vsako leto boljši program, tudi če morda zato ne dobimo zadostnega priznanja.

V katero smer bi si želeli razvijati festival v prihodnje, če bi za to imeli primerna sredstva?

Tomaž Horvat: Na festivalu bi si želeli zagnati neke vrste produkcijsko tržnico, ki bi različne žanrske kinematografije iz celotne regije povezala z Zahodom, še prej pa z Južno Korejo, ki je že pristopila do nas za kakšen tovrsten projekt. Tako bi se lahko tudi v Ljutomeru uradno sklepali filmski posli. Dejansko so bili pri nas že sklenjeni dogovori – Franco Nero je pri nas spoznal producente srbskih filmov, v katerih je potem nastopil, Tomaž Gorkič je na našem festivalu prodal svojo grozljivko Idila. S filmsko tržnico bi vse te odnose lahko formalizirali.