Odprtja razstave v Narodni in univerzitetni knjižnici sta se udeležila tudi soavtorja slovite pesniške zbirke Pesmi štirih Tone Pavček in Ciril Zlobec. Prvi je ob tej priložnosti izrazil prepričanje, da pesniki in zvesti prijatelji ne umirajo, pač pa tudi po smrti ostanejo pri ljudeh. Menarta se spomni predvsem po skupnem hotenju, zorenju in žlahtenju poezije.

Dolžnost prevajanja iz svetovne književnosti
Kot je še povedal Pavček, ki je prav tako kot Zlobec prebral eno pesem, z Menartom niso bili skupaj le pri Pesmih štirih, pač pa "povsod", med drugim tudi v Menartovi ideji, "da so dolžni prevajati iz svetovne književnosti". Pesnik je še prepričan, da je Menart "prevedel največ in najbolje".

"Bili so porazi, zmage, muke, omizja in kavarne, iskanje resnice v vinu in pesmi. Potem se je življenje zresnilo v družinskem krogu in v službah, a beseda je ostala trdna za slovenstvo," je še dodal Pavček, ki se mu zdi povsem "naravno, da je bil Menart povsod tam, kjer se je bilo treba boriti za duha, čast in pravico naroda in jezika".

Pesnik, ki se vrača v slovensko umetnost
Kot svojevrstnega pesnika in prijatelja je Menarta opisal Ciril Zlobec. Kot pravi, je ostal zvest svoji poetiki, ob čemer pa se je zaskrbljen spraševal, katera poezija je prava. Prav v tem ostaja po Zlobčevem mnenju aktualen tudi danes. Po njegovem mnenju se znova vrača v slovensko umetnost, še posebej v literaturo, "v kateri razpuščena družba na prehodu išče novo pot".

Menarta je označil tudi za realista in romantika hkrati. "Če je bil svet pretrd, ga je zmehčal, če pa ga je zaneslo v sanjarjenje, se je postavil na trdna tla. Bil je satirik, a hkrati romantik," meni Zlobec.

Razstava, ki jo je pripravil Mihael Glavan, odprla pa jo je nova ravnateljica NUK-a Mateja Komel Snoj, je razdeljena na pet delov. Predstavlja pesniško delo, prepoved, urednikovanje in kritične članke Menarta.

Janez Menart (1929-2004)
V Mariboru rojeni literat je v Ljubljani diplomiral iz slovenskega jezika in primerjalne književnosti. Najprej se je kot lektor, dramaturg in vodja lutkovnega oddelka zaposlil pri Triglav filmu in pozneje na RTV Ljubljana.

Med letoma 1966 in 1968 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev, kasneje pa je dolga leta deloval kot dramaturg na televiziji Ljubljana in v letih od 1979 do 1991 kot urednik v Mladinski knjigi. Leta 1983 je postal izredni in leta 1987 redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Leta 1953 je izšla pesniška zbirka Pesmi štirih, pod katero se je podpisal skupaj z Zlobcem, Pavčkom in Kajetanom Kovičem. Zbirka velja za eno temeljnih pesniških dejanj v razvoju povojne slovenske lirike.