"Vsi me imajo raje," se je pošalil na predstavitvi knjige v Ljubljani.

Gre za avtobiografsko knjigo Depra, ki je zdaj v prevodu Tatjane Cestnik izšla tudi pri Mladinski knjigi. Stanković, ki ga večina najbolj pozna po priljubljeni pogovorni oddaji na HTV-ju, je v pogovoru z Mišo Molk spregovoril o svoji bolezni, s katero, kot pravi, hodita skupaj, včasih ga spotakne, a se pobere.

Knjigo Depra, v kateri je spregovoril o svoji izkušnji depresije, je napisal ob prepletu pesmi in proze. Na levi strani so pesmi, na desni pa v proznih zapisih ponudi razlago, "kaj je želel povedati". Stanković je sam sicer zelo naklonjen poeziji, rad jo piše in bere, razume pa, da vsi ne delijo njegove strasti, zato je ob to postavil tudi prozni del.

Oddajo Nedjeljom u dva ureja in vodi že 24 let. V tem času je napisal tudi tri pesniške zbirke, knjigo Sto faca i Aca in posnel številne epizode potopisa z motorjem Vjetar u kosi. Od letošnje sezone v oddajo Nedjeljom u dva v goste ne vabi več politikov, saj ga zanimajo drugi ljudje, takšni, ki imajo kaj novega in pametnega povedati.

Za depresijo je, kot razlaga, zbolel leta 2010. Z njo ob pomoči antidepresivov živi in deluje že 14 let, a najhuje je bilo na začetku, prve tri mesece, ko zdravila še niso učinkovala. Veliko se je spremenilo tudi z rojstvom hčerke, ko se je spopadal s tesnobo, pomanjkanjem koncentracije in nezmožnostjo v čemer koli najti smisel. Po nasvetu zdravnice se je zakopal v delo, saj na ta način ni mislil na bolezen.

Kot se spominja, je oddajo želel odpovedati le enkrat, ko je bilo tako hudo, da se pol ure pred začetkom ni mogel spomniti imena gosta. Vseeno jo je speljal, vendar je vprašanja bral in se ni podajal v širše razprave.

Pomembna je strokovna pomoč
Duševne stiske je dolgo časa skrival, za bolezen so vedeli le najožji sodelavci, nekaj najboljših prijateljev in družina. Sam se je v tem času naučil, da z boleznijo lahko normalno živi. Ko pridejo temnejša obdobja, jih prepozna, a nikoli ni tako hudo, kot je bilo na začetku. V nekem trenutku se je odločil, da želi o bolezni pisati, saj je ugotovil, da najbolj pomaga prav pogovor.

Kot pravi, je najhuje, ko ljudje, sicer povsem dobronamerno, svetujejo, da misli pozitivno, pa na otroke ali vnuke ali da se posveti kakšnemu športu. Vse to res ne pomaga, pravi Stanković. Obenem pa svetuje, naj človeku, ki je depresiven, ljudje le prisluhnejo oziroma naj mu svetujejo strokovno pomoč. Ob tem je dodal, kako zelo pomembna sta ob tem bližina in podpora bližnjih.

Intimen naslov, ki zajema širše pomensko polje
Pogovor in podpora sta pomembna, saj detabuizirata bolezen, pravi. Naslov Depra je za knjigo izbral, ker zdi bolj intimen, oseben kot uradna depresija, hkrati pa zajame iz širšega pomenskega polja. Pogovorno pogosto rečemo, da smo v depri, ko smo brezvoljni ali malodušni, a Stanković opozarja, da je razlika zelo kmalu očitna.

Sam se je čez leta večkrat spraševal, od kod se je depresija prikradla v njegovo življenje. Segel je v rano mladost, ko je po nenadni očetovi smrti kot 13-letni fant prevzel preveč odgovornosti. Da nikoli več ne bi bil izpostavljen takšni bolečini, se je obdal z nekakšnim oklepom cinizma.

A vse se nekje nalaga, pravi Stanković, ob tem pa omeni še balkansko vojno, ki je zrušila njegove ideale o bratski Jugoslaviji, prav tako depresijo po rojstvu otroka, ki lahko zadane tudi očete. Za nič od tega ne obstajajo neovrgljivi dokazi, vsekakor pa gre za dogodke v življenju, ki so pustili velik pečat. Občinstvu, ki so v knjigarni Konzorcij prisluhnili pogovoru z avtorjem, je povedal, da se počuti dobro, zadovoljen je s svojim življenjem, z delom, družino in prostim časom.