To je mejno ozemlje med vrtcem arhitektke Rotije Badjura na Prulah in objektom z luksuznimi stanovanji, ki bi ga verjetno investitorji označili kot vila-blok. Rotija Badjura je vrtce in šole načrtovala z izrednim posluhom in občutkom za potrebe otrok. Vrtec na Prulah, zgrajen leta 1962, je tako zaradi velikih oken izjemno svetel (oziroma, kot bo zapisano pozneje, je bil), v pritličnem delu, namenjenem najmanjšim otrokom, pa okna segajo skoraj do tal, da lahko malčki gledajo ven in tako z opazovanjem dogajanja zunaj pridobivajo nove informacije. Vrtec nima hodnikov, prepoznaven element v notranjosti pa je klančina, ki namesto stopnic vodi v nadstropje, otroci pa jo lahko uporabljajo tudi kot poligon za tekanje.

Še do pred nekaj leti, je bila onkraj teras ob oknih, ki so kot nekakšne navzven podaljšane igralnice, namenjene najmlajšim, ki se še ne morejo igrati na osrednjem igrišču, zelenica, na parceli ob vrtcu pa je v kotu ob Janežičevi cesti stala stara vila. Nato pa so na tej parceli zgradili po volumnu glede na prejšnjo vilo vsaj dvakrat večji vila-blok.

Aalto: funkcionalističen arhitekt ureja družbo
Dr. Aleš Vodopivec, osrednji predavatelj na letošnjih Piranskih dnevih arhitekture, je primer zazidave, zaradi katere je zdaj več kot sto otrok večino dneva brez sončne svetlobe, izpostavil kot emblematičen primer služenja kapitalu in pomanjkanja družbene odgovornosti arhitektov, na kar so opozorili tudi v reviji Outsider. Je primer zanikanja izjave znamenitega arhitekta Franka Gehryja, da arhitekti delajo za dobro človeštva. Je tudi primer zanikanja teze britanskih arhitektov Alison in Petra Smithsona, da je dobro oblikovanje prej povezano z etiko kot estetiko. Vendar sta zakonca Smithson to izrekla v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil še aktualen funkcionalistični in modernistični pogled, da morajo arhitekti izboljševati življenja ljudi. Ali kot je leta 1930 izjavil finski arhitekt in oblikovalec Alvar Aalto, je funkcionalističen arhitekt popolnoma drug tip osebe kot arhitekt stare šole. Pravzaprav sploh ni arhitekt, ampak je družbeni administrator.

Arhitekti so bili med petimi najbolj spoštovanimi poklici; danes ni več tako
Po prikazu žalostne usode vrtca na Prulah je dr. Vodopivec v svojem prispevku, ki je seveda sledil temi konference Etika in odgovornost, nadaljeval: "Le 50 ali 60 metrov stran je stanovanjski blok za mlade družine iz 60. let, zgrajen za asistente na fakultetah. Dnevne sobe imajo francoska okna. Arhitekt (Stanko Kristl, op. P. B.) je rekel, da se tudi najmanjši otrok tako lahko ’prikobaca’ do okna in opazuje življenje zunaj. Tako lahko dobiva nove informacije, ki spodbujajo razvoj možganov". Tu vidimo etičen pristop k arhitekturnemu projektu, pristop, zaradi katerega so bili arhitekti nekoč spoštovani. "Tudi v času mojega študija na začetku 70. let so bili arhitekti med petimi najbolj spoštovanimi poklici. Danes to ni več tako."

Globalni triumf ekscentričnosti arhitekture
Oblikoval se je zvezdniški sistem arhitekture in v želji graditi spektakularne objekte, arhitekti brezbrižno opazujejo brutalno postopanje z ljudmi, v katerih življenjski prostor projekti posegajo. Celo zvezdniški arhitekt Rem Koolhaas govori o globalnem triumfu ekscentričnosti. A kako naj mu verjamemo, ko pa je načrtoval skoraj brezsramno megalomanski sedež kitajske centralne televizije v Pekingu. Gradbena dela so potekala tudi v času olimpijskih iger v Pekingu, zaradi katerih naj bi med dvajsetletnimi pripravami in gradnje olimpijske infrastrukture prisilno razselili do 2 milijona ljudi. Podatki iz različnih virov se sicer razlikujejo.

Ni težko najti arhitektov, ki bi sredi Kopra postavili 400 metrov visok nebotičnik
Razmišljanje v smislu iskanja poti do ovekovečenja lastne veličine je navzoče tudi med slovenskimi arhitekti. Aleš Vodopivec je to demonstriral na primeru ideje za 400 metrov visok nebotičnik v Kopru. Ko so pred desetletjem začeli zbirati idejne predloge, se je odzvalo kar nekaj slovenskih birojev. Ti naj bi pripravili idejno zasnovo, ki bi bila izhodišče za delo nekega svetovno znanega arhitekta, ki bi ga povabil župan. Iz projekta sicer potem ni bilo nič, vendar je pokazal, da so nekateri (ali celo številni) arhitekti pripravljeni zapostaviti kontekst, ne upoštevati merila v okolici in predvsem graditi svojo slavo. Večji del stroke je sicer seveda bil osupel.

Arhitekt, ki kampira na lokaciji gradnje, da bi spoznal duha lokacije
Ostajajo pa tudi svetovno uveljavljeni arhitekti, ki nasprotno izkazujejo povsem nasprotni pol spoštovanja okolja in ki so poosebljenje tega, da je arhitektura, tako Vodopivec, v svojem bistvu družbena umetnost. Omenil je avstralskega arhitekta Richarda Leplastrierja, ki izkazuje posebno tankočutno senzitivnost do okolja in kulture. Ko se loti kakšnega projekta, več dni kampira na lokaciji, da bi spoznal in začutil prostor in tako ugotovil, kaj ta prostor potrebuje ali pa tudi prenese. Zanimivo je tudi, da njegova družina živi v neke vrste kampu, kjer sedijo in jejo na tleh. Vodopivec ocenjuje: "Menim, da je to izraz edinstvene osebne etike in profesionalne odgovornosti. Mislim, da ni veliko arhitektov, ki izkazujejo takšno spoštovanje do okolja."

Kdor molči, je odgovoren (in kriv)
Etika sicer v več ozirih prežema delo arhitektov. Ne gre zgolj za etičen pristop do okolja, do staroselcev in njihovega življenja v okolju, kjer naj bi zgradili nekaj novega; gre tudi za etičen odnos do in za pošteno plačilo sodelavcev, pa za odnos do klienta in drugih, ki so vključeni v projekt, denimo inženirjev … Na en vidik etičnosti delovanja arhitektov pa napeljuje tudi citat nemške judovske filozofinje Edith Stein: "Tisti, ki ostanejo tiho, so odgovorni." Te besede so bile sicer zapisane v popolnoma drugačnem kontekstu, torej kontekstu nacizma in holokavsta, katerega žrtev je Stein tudi bila, vendar jih je možno uporabiti tudi z mislijo na etično držo in odgovornost arhitektov do okolja in do ljudi.

Biti odgovoren arhitekt v razmerah, kjer se tla premikajo in izginjajo
Da sta etika in odgovornost vključeni v njihovo držo, je še posebej pomembno za arhitekte, ki primarno delujejo na območjih, ki so v kakršnem koli oziru krizna. To velja za Marino Tabassum. Prihaja iz Bangladeša, dežele, katere ozemlje v povprečju leži le 9 metrov nad morsko gladino, poleg tega pa znaten del ozemlja obsega tako imenovana aktivna delta reke Ganges, torej delta, v kateri se tla premikajo. Kar je en dan trdno kopno zemljišče, se lahko naslednji dan znajde sredi enega od tokov reke. Pa ne gre le za premikanje, ampak tudi za izginjanje tal. Ocene govorijo o stotinah hektarov tal, ki jih vsako leto odnese erozija.

Delta Gangesa je sicer ogromna in vanjo se zlivajo še druge reke; v Bangladešu (delta se namreč razteza vse do zahodnih predelov Indije okoli Kalkute) veliko vode v delti prispeva reka Meghna. Na območju delte pa živi okrog 280 milijonov ljudi, od tega 180 v bangladeškem delu delte.

Pandemija covida-19 – katalizator ideje za bivališča v delti Gangesa
Prav za razmere v delti je Marina Tabassum v času pandemije covida-19 s sodelavci razvila posebno hišo, ki bi primerno bivališče nudila tudi revnim prebivalcem delte. Na tem mestu velja omeniti specifične razmere na področju bivalne kulture v Bangladešu in še posebej v tistem delu države, ki leži v delti. V Bangladešu ogromno ljudi ni lastnikov zemlje in zato nikoli ne vedo, kdaj bodo morali zapustiti svoja bivališča oziroma lokacijo, na kateri je trenutno njihovo bivališče. Preženejo pa jih seveda lahko tudi poplave ali sprememba toka reke.

Zato ogromno ljudi v bivališča ne investira veliko; veliko bivališč je tako bolj kot ne provizoričnih: hitro jih je možno sestaviti in razstaviti in sestavne dele prenesti drugam. Sestavne dele lahko kupiš kar na tržnici. Zato je Tabassum na konferenci rekla, da so v Bangladešu ’zapakirano’ (flat-pack) hišo izumili že 300 let pred Ikeo. A tudi takšna hiša, ki stane med 1500 in 6000 ameriškimi dolarji, je za mnoge ogromen strošek.

Hiška na visokih nogah
Torej v času pandemije, ko so ždeli doma in niso imeli naročil, so arhitekti okoli Marine Tabassum razvili na prvi pogled smešno hiško. Gre za modularno strukturo na visokih ’nogah’ z bivalnimi prostori v nadstropju, zaradi česar ostanejo ti suhi tudi v primeru poplav. Odprti prostor pod bivalnim prostorom pa lahko uporabijo denimo kot odprto kuhinjo ali dnevni prostor. Tabassum je dejala, da jih je izdelava prve takšne hiške stala 190 dolarjev.

Khudi bari, kot so poimenovali ta tip hiške (khudi pomeni majhen, bari pa je hiša), je modularna struktura, katere ogrodje je zgrajeno iz palic bambusa, ki so povezane z jeklenimi spoji. Zlahka se postavi in razstavi in uporabljeni materiali, ki naj bi vedno bili lokalnega izvora, omogočajo cenovno dostopnost hišk.

Biro Marine Tabassum je najprej postavil pet takšnih hišk, nato pa je arhitektom uspelo pridobiti subvencijo švicarske agencije za razvoj in sodelovanje in tako so lahko do zdaj na različnih lokacijah v Bangladešu postavili že okrog 100 takšnih hišk. Z raziskavami možnosti za cenovno dosegljiva bivališča se Marina Tabassum že od leta 2018 ukvarja v okviru Fundacije za arhitekturo in enakost skupnosti, ki je izdelala tudi brošure, s katerimi ljudi obveščajo, zakaj so hiške khudi bari pomembne. Sodelujejo tudi z lokalnimi oblastmi, skupaj s katerimi iščejo lokacije za postavitev hišk.

Odloči naj skupnost
Veliko odločitev prepuščajo tudi samim skupnostim: kdo bo dobil hiško, koliko ljudi bo v njen in skupnost hiške tudi postavi. Tako se tudi prenaša znanje in skupnosti bodo tako v prihodnje sposobne tudi same izdelati sestavne dele in postaviti bivališča. V vseh primerih skupnosti same odločajo, iz katerega materiala bodo postavljene stene in strehe; arhitekti so odgovorni za načrtovanje strukture, drugo je prepuščeno uporabnikom. Tem v okolju, kjer je še vedno veliko neformalne ekonomije, veliko pomeni tudi to, da novi lastniki hiške prejmejo certifikat, ki potrjuje lastništvo.

Največje begunsko taborišče na svetu
Bangladeš je ena najgosteje naseljenih držav na svetu, razmere pa se zaostrujejo tudi ob prihodu beguncev, ki so v zadnjih desetletjih večkrat v velikem številu prišli v državo. Nazadnje se je to zgodilo leta 2017, ko je v Bangladeš uradno prišlo več kot 723.000 beguncev iz ljudstva Rohingja. In tako je nastalo tudi največje begunsko taborišče na svetu Kutupalong. Tabassum je v begunsko taborišče peljala svoje študente, ki so za nalogo dobili denimo načrtovanje večnamenskega objekta. S sodelavci pa je tudi sama razvijala več projektov za begunsko taborišče.

Da bi bolj učinkovito delali, so arhitekti najprej zasnovali hišo zase, da so lahko živeli v gozdu ob taborišču in se jim ni bilo treba vsak dan voziti tja. Za taborišče so načrtovali tudi večje objekte, denimo skupnostni center za ženske. Tudi tu so uporabili princip hiš khudi bari, saj lahko več osnovnih enot povežejo v večjo celoto. Sistem, ki so ga razvili za khudi bari, je primeren tudi zato, ker v taborišču ni dovoljeno graditi objektov, ki naj bi tam stali permanentno, pač pa morajo vse strukture biti začasne.

Bangladeš je seveda tudi lokacija enega ’supermest’. Po podatkih enciklopedije Britannice je z uradno 22,5 milijona prebivalcev Daka trenutno 10. največje mesto na svetu. A o tem, koliko uradni podatki držijo, se lahko sprašujemo. Ogromno je neformalne gradnje, kar denimo velja tudi za Lagos v Nigeriji, ki ima uradno ’zgolj’ 20,7 milijona prebivalcev, obstajajo pa domneve, da je po številu prebivalstva že največje mesto na svetu. Podatki iz različnih virov se razlikujejo, gotovo pa je, da so ta mesta prostori številnih protislovij.

Imeniten parlament arhitekta Louisa Khana
Parlamentarna stavba v Daki je tako na primer delo slavnega arhitekta Louisa Khana, čigar slog ocenjujejo kot monumentalen in monolitski. Je pa res, da je naročilo za objekt podala pakistanska vlada v času, ko je bil današnji Bangladeš še del Pakistanaoziroma Vzhodni Pakistan. Glede na temo Piranskih dni arhitekture pa velja omeniti, da delo Louisa Khana že nakazuje prehod od etičnega modernizma in funkcionalizma k neetičnemu postmodernizmu in sodobni arhitekturi, za katero ne vemo, ali bo kdaj sploh dobila slogovno oznako.

Domiseln in zato etičen pristop k oblikovanju spomenikov
Drugačno etično držo kot predavatelji na konferenci, ki so po večini izpostavljali trajnostno naravnane projekte, pa je zavzemal srbski arhitekt Bogdan Bogdanović, najbolj znan po oblikovno skoraj neverjetnih spomenikih žrtvam druge svetovne vojne. Šlo je za etični odnos do pokojnih, ki so si zaslužili kar najbolj skrben, premišljen in domiseln pristop k oblikovanju njim posvečenega spomenika.

Več kot tri desetletja je Bogdanović načrtoval spomenike in zasnoval jih je več kot dvajset. Nekaj od njih je trenutno na ogled na razstavi v piranski galeriji Herman Pečarič, ki so jo odprli kot del programa Piranskih dni arhitekture. Med predstavljenimi je tudi spomenik, s katerim se je pravzaprav vse začelo. Skoraj takoj po tem, ko je leta 1950 diplomiral, je Bogdanović zmagal na natečaju za spomenik judovskim žrtvam fašizma. Spomenik v obliki razprtih kril (seveda je možna tudi drugačna interpretacija) stoji na sefardskem pokopališču v Beogradu; torej na pokopališču Judov, ki so drugače kot pri nas zastopani Aškenazi, izvirali iz iberske tradicije judovstva. Ta spomenik velja omeniti tudi zato, ker je judovska ezoterična misel tudi pozneje vplivala na Bogdanoviča, čeprav se je sam deklariral za ateista.

Klanje v Vukovarju, ki se je v drugačnem scenariju, 87 dni trajajočem spopadu, ponovilo 50 let pozneje
Projektu je sledilo več kot rahlo razočaranje, saj več let ni dobil pomembnejšega naročila razen denimo stanovanjskih hiš za zaposlene inštituta Jaroslava Černija za vodne vire. Preboj pa je nastopil s spomenikom v Sremski Mitrovici, kjer so v mestu, ki so ga priključili ustaški državi NDH, usmrtili 12.000 oseb. Sremsko Mitrovico omenjamo tudi zato, ker so se razmere v mestu zaostrile po koncu avgusta 1942, ko je tja prišel ustaški maršal Viktor Tomić. Ta je tedaj že ’užival’ sloves vojaškega vodje, ki je bdel nad usmrtitvijo več sto civilistov v Vukovarju.

Kaj se je tam dogajalo, ponazori izsek iz govora politika NDH Mileta Budaka iz junija 1941: "/.../ vsi Srbi naj vedo, da je naš moto: ali sklonite glavo ali pa boste odstranjeni," In tu nastopi neposredna povezava razstave fotografij spomenikov Bogdana Bogdanovića in Piranskih dni arhitekture. Bogdanovič je namreč prav za spominski park Dudik v Vukovarju leta 1989, torej pred 35 leti prejel prvo nagrado Piranesi.

Koncept se lahko spreminja, stožci ostanejo
Idejo za spomenik uradno 455 civilnim žrtvam je Bogdanović čez čas spreminjal. V nekem trenutku je razmišljal o vklesanih podobah pošasti, pa tudi o simboličnem širjenju spomenika pod površje. Ves čas pa je bila navzoča ideja, da bodo osrednji element spomenika prišiljeni stožci. Bogdanović je za izvedbo spomenika angažiral izurjene kamnoseke iz srbskega kraja Pirot in lokalne kovce bakra, ki so ga prepričali tudi z nedavno izvedeno streho katoliške cerkve v Vukovarju.

Spomenik so odkrili 26. junija 1980. Spomeniški kompleks meri en hektar in osrednji element je pet 18 metrov visokih stožcev. Posebnost spomeniškega kompleksa so murve, ki rastejo okoli stožcev in med katerimi so našli množična grobišča. Spomenik je dopolnil amfiteater, na severni strani pa 27 magmatskih kamnov. Vsekakor gre za ponazoritev razmišljanja Bogdana Bogdanovića, ki spomenikov ni snoval kot posameznih objektov, ampak je vedno skušal oblikovati spominski prostor, sprehod, čez katerega je sam na sebi ritualen.

Na konferenci so o vidikih etičnosti in odgovornosti arhitekturi spregovorili še drugi arhitekti, a poročanje o njih bi preseglo namen in obseg tega prispevka, ki želi izpostaviti le nekaj najbolj pronicljivih angažmajev in razmišljanj o etični drži v arhitekturnem snovanju.