Vsekakor vprašanje, ki nima in niti ne bi smelo imeti enoznačnega odgovora, čeprav nam za eno izmed ugank pesnica kar na začetku ponudi rešitev. Pred verzi namreč naletimo na stran, zapolnjeno z imeni avtorjev, ki so vplivali na njeno pisanje in jo tako pustili – pod vtisom. Čeprav se s tem vzpostavi jasna povezava z naslovom zbirke, deluje ta obširni zapis precej vzneseno, romantično in tudi omejujoče; kot da noče prepustiti besede poeziji sami. V pesmi Glagoli sonca najdemo očitno in spretno navezavo na Šalamunov Mrk ("Moj svet bo svet ostrih robov. / Krut in večen."),toda kaj, ko je njegov vpliv uvedel že začetni seznam in tako verzom, ki naj bi živeli in dihali zase, vzel prvo in zadnjo besedo.

A če jim je avtorica odvzela popolno vsebinsko svobodo, jim prepušča oblikovno. Pesmi se praviloma raztezajo čez več strani, najdaljša jih zavzame kar šestnajst. Kratke verze ločujejo pike, precej prelomljenih verzov se nadaljuje v naslednji vrstici, to pa ustvarja občutek odrezavosti, dokončnosti zapisanega. Pri tem verzi niso deljeni na kitice, ampak se obnašajo bolj kot neprekinjen miselni tok. Podobe se namreč ves čas menjavajo, se prekrivajo ali pa obvisijo v zraku, nepojasnjene in nerazdelane. Zaradi tega se v pesmih ni težko izgubiti in hkrati pozabiti, s katerim podobjem se je pesem začela in s kakšnim se izrisuje pred nami. Posamezne pesmi zato ne delujejo kot samostojne celote, ampak se na vsebinski in oblikovni ravni vežejo v cikel, sestavljen iz okruškov misli in trenutkov, ujetih v čas. Vsa ta obloženost pripomore k občutku, da pesmi niso povsem izčiščene, hkrati pa se v množici prevečkrat izgubijo tisti šokantni, čudaški, zabavni, posebni in čudoviti verzi, ki jih v zbirki ne manjka:

"Tile polotoki prijemajo vodo s palcem in kazalcem / za ta prizor bi dal mornar svoje oči. / Čisto neomajno utelešenje nedeljivega. / To so vibracije glasbenih vilic / držiš jih in z njimi stresaš / ob okvirje ogledal potem milje daleč vlečeš / svoje sanje. Na rokah čutiš to čudno svetlobo / ne toplo ne hladno / temperaturo ki je ne moreš izmerit s termometrom. / Okno na drugi strani je ujelo sonce / kot da bi šlo za čudež na napačnem balkonu. / Trskasta sončna svetloba in dolgi vlaknasti oblaki / polni lesketajočih delcev. / (to konec koncev ni namenjeno da bi se videlo). / Ob 7 zjutraj. / Ledeno bela bleda mesečina je ujeta v gosto mrežo / sploh se ne upira. / Gledam in gledam / dokler ni vse mavrica mavrica mavrica. /…/ "
Posebnost zbirke Pod vtisom je tudi ritem, ki ga ustvarjajo grobe prekinitve. Včasih spominja celo na obrednega, na zaklinjanje, mantro. V nekaterih delih je zaradi močnih podob zelo intenziven, napet in skoraj grozljiv, vmes pa pada v monotonost, sploh takrat, ko je govor o banalno vsakdanjih rečeh. Kot da gre za dva različna načina upesnjevanja. Podobno je z jezikom, ta je večinoma knjižni, vmes pa ga prekinjajo popolnoma pogovorni izrazi, celo fraze, ki so del slenga. Ti se v strukturo pesmi vključujejo zelo naravno in ob tem pisanje razgibajo in razbremenijo.
Najtežje ulovljiva je vsebinska plat zbirke, saj se razne poante nakazujejo, potem pa spet in spet ponikajo v globine. Pesniški govorec – ki je večinoma ženskega spola –, se dojema delno skozi naravo in delno skozi tiste, ki so mu blizu. Lahko ga vidimo, kako sedi v kádi in kadí, kako se prebuja, zadržuje dih, se smeji, kako hodi, govori, kako razmišlja. Lahko ga vidimo tudi, ko piše, skoraj v vsaki pesmi je odsek, posvečen pisanju prav tiste pesmi ali pa pisanju nasploh. Gre za nekakšno sprotno komentiranje umetniškega procesa, ki pa ni obarvano z ironijo ali sarkazmom, gre bolj za opazke, opombe, ki so tu zaradi verodostojnosti. Zdi se, da želi subjekt pokazati svetu svoj obstoj, pustiti odtis v času, v katerem prebiva. V enem trenutku ga navdušujejo čiste abstraktnosti, ki mu jemljejo dih, potem pa se nenadoma prizemlji in opazi povsem trivialne dogodke, tegobe, radosti. Pri tem je neponovljiv, poln vtisov, ki so mu lastni, a kljub temu se nenehno zaveda njihove časovnosti – njihove minljivosti. Ni namreč naključje, da se zbirka zaključi z verzi:
"/…/ In moje življenje je to ki ga že imam. / Ta knjiga ki jo držiš v rokah / je o umiranju. / In taka bo tudi naslednja / na katero jih boš položil. / Hvala za pozornost."
Gre za zbirko, ki je hkrati končna in neskončna, ki plava nad oblaki, a se nenehno zaveda teže svoje smrtnosti. Zato se ne ukvarja s čustvi, ki so impulzivna, ne osredotoča se na angažiranost ali pripovednost, ampak ji je dovolj, da lahko zaživi v danem trenutku in s prenosom misli na papir nariše ne le eno sliko, eno impresijo, ki jo je začarala, ampak celo galerijo vtisov. In če so vsakdanje podobe prevladujoči element pesmi, je to zato, ker so tudi prevladujoči elementi naših življenj, ki se končujejo verz za verzom, pesem za pesmijo.
Veronika Šoster, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).