Kristina Božič v spremnem zapisu Svet brez mej piše, da se je "Andražu medijski prostor vse bolj zapiral" in "da je za enkratne ideje in izjemne življenjske izkušnje, zgodbe izmenjav in sobivanja" vse manj prostora. Tu nastopi prostor za literaturo. Trije spomini so žanrsko neopredeljivi: lahko jih beremo kot dolg intervju, dialoški roman ali dokumentarno poročilo o tem, kako skušajo evropske države svoj lastni rasizem zakriti v zakonsko črkobralskost, ki v imenu reda pozablja na človečnost.

Glede na to, da je Andraž Rožman spoštoval novinarski kodeks, namreč, da je dal prednost zgodbam o upovedovanem, in ne o lastni personi, je najprej ključno opredeliti perspektivo, iz katere se vstopa v to zgodbo, in šele nato njeno žanrsko projekcijo. Ta je, to je mogoče reči že na začetku, kompilat esejizma, dialoškosti, tudi objektivnega poročila, ter seveda vstavljenih liričnih pasaž, kamor je mogoče vključiti tudi pesmi Mohamadu ljubega palestinskega pesnika Mahmuda Darviša.

V prvem delu knjige, ki zaradi spominskega vračanja v zapuščeno deželo in predvsem v mesto Alep, predstavlja zapik, se Mohamad Abdul Monem v vlogi mentorja in duhovnega učitelja, in Andraž v vlogi poučevanega Zahodnjaka, pogovarjata o Edwardu Saidu. Čeprav imata o njegovem Orientalizmu različni mnenji, je to ključ za vstop v pripoved. Ne samo da je knjiga ustavljen trenutek približevanja med človekoma, ki prihajata iz različnih okolij, temveč je tudi pripoved o odgovornosti kolonialističnih držav na Bližnjem vzhodu, seveda upovedana s človeške, in ne ideološke plati. Skoraj nepomembno in naključno je, da Andraž prihaja iz Slovenije, ni pa nepomembno, da je prebiral ne le Saida, temveč tudi romane, ki obravnavajo orientalistično tematiko, torej od Rushdija do Maaloufa in drugih. S tem nam pokaže, da se zaveda slavnega Marksovega izreka, zapisanega v 18. brumairu Ludvika Bonaparteja, ki ga je Said postavil kot uvodni verz Orientalizma: "Ne morejo se zastopati, ampak morajo biti zastopani."

Sorodna novica "Družba ni nepremična gmota, v katero se morajo posamezniki ponižno vključevati"

Zaradi tega stavka Andraž občuti krivdo, čeprav mu je Mohamad dal pravico, da piše o vsem. Če Mohamad ne bi po Balkanski poti prišel v Slovenijo, če ne bi trpel, kot je trpel, se nikoli ne bi srečala in njegova življenjska zgodba ne bi bila predmet zanimanja. Toda strah pred pokroviteljskim odnosom je odveč, bolj gre za ton pripovedi, način reprezentacije, ki je izrazito subtilen do Mohamada in prevprašujoč do okolja, ki "obožuje snežno beli nasmešek in lesketajočo polt. Begunce, ki lepo govorijo, se smehljajo, ne kažejo nizkih čustev in v boju za svoje pravice niso glasni".

Čeprav se v določenem delu zdi, da Andraž Mohamada idealizira in da je padel v past eksotiziranja Drugega, ki je izjemno moder in vso grenkobo prenaša z nasmeškom, se v zadnjem hipu potegne nazaj. Mohamad je v skorajšnjem koncu prikazan kot depresivec. "Zdelo se mi je, da se nekaj v njem razkraja. Nisem vedel, ali naj sočustvujem z njim ali naj se jezim nanj. Prepričeval sem ga, da njun odnos z Aber ni tako brezizhoden, kot se mu zdi."

Tretji, zaključni del romana, v katerem Andraž ubije svojega duhovnega očeta, borca za svet brez meja, inscenira neko drugo vprašanje – kdo je v tej zgodbi odsoten in kaj junaka razdružuje? To sta njuni partnerki, ženski, Aber in Urša, katerih glas bi si želeli slišati; oziroma bi bila njuna perspektiva idealna za literarizacijo zgodbe, ki je precej "moška" in na trenutke izkazuje težnje, da bi bila tudi "poučna". Poleg prvega dela, v katerem zgodba gladko teče, je predzadnje poglavje – Nekaj mesecev kasneje – najbolj romaneskno; najprej zaradi čustvenega naboja in zato, ker Andraž odpotuje v Palestino ter poišče učiteljevo hišo. Zgodba o šalu Mohamadove matere je subtilno vpeljana, pojasnjen pa je tudi naslov knjige: "Imam tri domovine, tri ljudstva in tri spomine," pove Mohamad. Knjiga se tu izlije v pripovedni tok; Andraž se je s potovanjem Mohamadu odkupil za zgodbo, sugestivno pa je tudi sporočilo te geste – Mohamad se kot begunec ne more vrniti v kraj svojega izvora, zato tja odpotuje Andraž.

Ko Mohamad po Andraževi vrnitvi izreče, da je pisec knjige ptič, ki se je usedel na letalo, odletel in priletel nazaj, je razvidno, da so strateške pozicije zamenjane; Mohamad postane tisti, ki opazuje in zapisuje, hkrati pa zgodba preraste v evropsko nezavedno. Ali povzemajoč avtorico spremnega zapisa: medtem ko se evropske države otepajo mednarodnih dolžnosti, da preganjanim ljudem zagotovijo možnost zatočišč, niso pripravljene zahtevati, da se spoštuje pravica najstarejše skupine sodobnih beguncev – Palestincev, ki se želijo vrniti domov, od koder so bili ob nastanku države Izrael pregnani njihovi starši in stari starši. Migranti in begunci niso tisti, ki bi uničevali sistem javnih storitev v Evropi, temveč so razkrili, kaj je prebivalcem Evrope ostalo od ideje demokratične države socialnih pravic, ekonomske pravičnosti in javnih storitev. Toliko kot nič, oziroma redki osamelci, kot je Andraž, ki sta ga občutljivost in zvedavost privedli do Mohamada, ki je prav tako izkazal izjemno radodarnost in pogum. Ne v mitomanskem pomenu besede, temveč v smislu zmožnosti človeškega odpiranja.

Zato ostane nasvet, predvsem za vse tiste, ki trdijo, da imajo Drugi drugačne civilizacijske manevre, ki niso združljivi z "našimi": preberite knjigo Trije spomini. Brati jo je mogoče tudi kot srečanje sorodnih duš, ki sta odšli na tisto stran, na kateri ni gotovosti in varnosti, ampak (zgolj) raziskovanje in svoboda.

Iz oddaje S knjižnega trga