Izbor dvanajstih zgodb, ki jih je Bernhard v različnih medijih objavljal v šestdesetih in na začetku sedemdesetih let, se ne navezuje na konkretno izvirno zbirko v nemškem jeziku, temveč gre za kompilacijo treh knjig kratkih zgodb, objavljenih med letoma 1967 in 1971. Smo v pričujoči zbirki torej deležni Bernharda začetnika? Niti ne, čeprav spremna beseda Janija Virka poudarja, da "na enem mestu spremljamo genezo nekega avtorskega jezika in stavka, ki je za seboj že pustil zgodnje obdobje pisanja krajših proznih tekstov, v grobem zaznamovanih s podeželsko idiliko in relativno preprostim opisnim jezikom".

Jezik je v Pripovedih – vsaj za Bernharda – verjetno res razmeroma preprost, vsaj v primerjavi s poznejšimi slogovnimi bravurami, v tematskem smislu pa zbirka že prinaša piščeve ponarodele arhetipe, predvsem avtobiografske elemente oziroma – po Virku – "stilizirane, simbolno predelane alter ege", ki prezirajo vse tisto, ker prezirajo junaki Bernhardovih najslavnejših romanov: Avstrijo, Avstrijce, kulturniške elite, nazadnjaški, malomeščanski Dunaj ("od celotnega sveta pozabljeno pokopališče"), zabite provincialce. Tako kot zagrobni Weng iz Mraza so tudi prizorišča zgodnjih pripovedi brezizhodne luknje, greznice človeške eksistence, na primer družinsko okolje v zgodbi Zločin innsbruškega trgovskega sina, kjer skušajo Georga, "pohabljenega, protiustavnega sina", "kup mesa, ki jim je obležal v želodcu", sorodniki čim prej spraviti s tega sveta.

Po drugi strani Pripovedim v odnosu do poznejšega opusa "primanjkuje" duhovitosti, saj skoraj ne najdemo elementov humornega, parodičnega in grotesknega, značilnosti, ki se bodo v Bernhardov opus odločno naselile v sedemdesetih let, podobno kot ne najdemo monoloških variacij, noro zavitih in dolgih traktatov, ki jih v Pripovedih do absurdne bravuroznosti (v kombinaciji s staccatom) demonstrira zgodba Pelerina, duhovit dragulj v sintaksi, ki si zasluži posebno mesto. Gre za zbirko težkih, neprijetnih zgodb, "literaturo, ki jo je težko vzljubiti", kot pravi Virk. Marcel Reich-Ranick bi k temu logično dodal: "Kdor Bernharda ljubi, ga je podcenil. Kdor ga sovraži, ga je premalo bral."