Turški lok je zbirka dramaturških razprav o slovenskih avtorjih, ki so nastale v zadnjem desetletju in so bile nekatere napisane ob knjižnem izidu dram, druge so za gledališki list prirejene dramaturške razčlembe ob uprizoritvi. Pomenljiva je odsotnost v naslovu; seveda je turški lok natančen in močan, vendar do bolj pričakovanega in za temo te pisave tudi bolj uveljavljenega pojma "dramaturški" manjka besedica drama, torej objekt, ki mu Lukan v celoti posveča tokratno izdajo. Drama je, kot poudarja, posebej način literarne pisave in celo "poetične intervencije", ki, kot je zapisal v uvodu, za "svoje udejanjanje niti ne potrebuje uprizoritve".

Takšno razmišljanje je seveda prelomno, saj je po tem, ko se je drama osvobodila literarnosti in bralne samozadostnosti, obveljalo, da je drama oziroma dramatika ne le samostojna literarna vrsta, temveč predloga, odskočišče za uprizoritev. Lukan v tokratni zbirki zapiskov razmišlja o mejnih oblikah drame – in to z dovolj širokim naborom dram, tako oblikovno kot po času nastanka, saj je med rojstnima letnicama najstarejšega Vitomila Zupana in najmlajše Simone Semenič kar šest desetletij. V tem času je dramatika doživela velik razvoj, predvsem je iz nemškega teatrološkega prostora prišla in se ukoreninila ideja o "postdramski" pisavi.

Lukanov Turški lok je zato dvodelen; v prvem razdelku premišlja mejne forme drame, njeno prehajanje med različnimi literarnimi smermi in stili, v drugem pa se posveča postdramskim strategijam. Vse to na primerih slovenskih avtorjev, tudi nekaterih nestrokovnjakom manj znanih, kot so Janez Žmavc, Kristijan Muck in sicer pripovednik Peter Rezman. Spet drugi so bolj usidrani v gledalski spomin, vendar njihova dela niso doživela ustrezne in poglobljene refleksije, na primer prelomna Zapiski o sistemu Vitomila Zupana ali dramatika Andreja Rozmana Roze. Lukan ugotavlja prelomnosti v njihovih pisavah – in to kar najbolj poglobljeno in, kot sam poudarja, v nasprotju s Kermaunerjevo ekstenzivnostjo in nekontrolirano razširjeno podgobnostjo (micelijskostjo) kar najbolj intenzivno. To se kaže tudi v preudarnem, občasno zadržanem in izčiščenem stilu teh zapisov. Razpon avtorjev je širok, ob nekaj priznanih in že skoraj klasičnih dramskih avtorjih, kot so Milan Jesih, Evald Flisar, Emil Filipčič ali Dušan Jovanović, so tu najbolj uprizarjana dramska imena, kot so Vinko Möderndorfer, Simona Semenič in Matjaž Zupančič. Lukan obravnava tudi drame, ki so sicer uprizarjane in morda celo nagrajevane, vendar ne tudi širše znane. Med takšne avtorje sodi Draga Potočnjak, prva dobitnica Grumove nagrade za najboljše dramsko besedilo.

Lukan v svojih besedilih natančno razčlenjuje kontekst in preži na morebitna odstopanja od utehe forme. Pri tem je zanimivo, da na primer pri Petru Rezmanu ali Vitomilu Zupanu kot linije odstopanja od uveljavljene pisave upošteva celo morebitne zatipkanine in vrinjene glasove, ki nastopajo na videz mimo njihove dramaturške funkcije, drugje spet je upravičeno polemičen s sprejemanjem celih literarnih smeri, na primer dramskega ludizma kot neproblematične in samonamembne, zgolj igri zavezane šaljive zgovornosti. Lukan piše z analitično hladnostjo, ob tem drame, ki so prejšnji generaciji dramaturgov pogosto pomenile poligon za razrešitev družbenih in političnih antagonizmov, osvobodi političnega, vsaj v neposrednem, dnevno političnem smislu. Naslov Turški lok je s tem upravičen, saj zadene nepokrita ali slabše zadeta mesta v sodobni slovenski dramatiki, sodobni seveda na način, po katerem sodita vanjo tudi formalna inovativnost Vitomila Zupana in Petra Božiča kot dveh stebrov literarnega modernizma in eksistencializma.