Njeno pisanje je nato, verjetno tudi iz tega razloga, začenjal naklonjeno sprejemati in interpretirati tudi prostranejši srednjeevropski prostor – književnica, rojena pred 43 leti na Malti, je naposled postala ena od bolj perspektivnih predstavnic sodobnejše evropske književnosti.

Clare Azzopardi sodi v zadnje, torej daljnosežno drugo obdobje nekdaj imperialne malteške literature, katere osrednji književniki in književnice so rojeni od srede šestdesetih let 20. stoletja naprej. Njihovi pripovedni svetovi v nasprotju z dotedanjimi književnimi prezentacijami niso omejeni le na ozko nacionalno krajino, ampak neustavljivo korakajo v tujino, pri čemer pomenljivo sopostavljajo in opredeljujejo relacijske kategorije lastnega in tujega, konservativnega in svetovljanskega, obrobnega in občega, patriarhalnega in prepustno matriarhalnega. Gre za nasploh pionirsko književno obdobje v praviloma moško skovani malteški literaturi, v katerem pa so si književnice in njihove plastovito predstavljane protagonistke priborile malo obširnejši produkcijski prostor. Vsebinsko koherentna zbirka Imena, ki so jih pustile za seboj odmerja prostor skupno osmim nosilkam izbranega preteklega ali preudarno posedanjenega dogajanja; njim prisojena nepompozna imena – Sandra, Rita, Gracey, Roża, Lily, Margaret, Camilla in Polly – so naslovi vznemirljivih srednje dolgih zgodb in hkrati osrednja pripovedna izhodišča. Iz njih izhajajo razdrobljivi prikazi in posnetki večinoma nerožnatega ženskega vsakdanjika, ki nastavljajo neprizanesljivo, gostobesedno ogledalo malteškim družbenim normam v razviharjenem dvajsetem in prvih desetletjih enaindvajsetega stoletja.

Zbirka Imena, ki so jih pustile za seboj postavlja v idejno ospredje medsebojno nezamenljive posameznice, ki običajno prihajajo iz nižjih ali srednjih socialno-poklicnih plasti. V jedrnatih in sugestivnih pripovedih odkrivamo nemajhno paleto posredno prevrednotenih stereotipnih poant in podob – od naveličane zdomke ali neslutene duševne bolnice do že dolgo pokojne prostitutke, markantne morilke in nasilne redovnice. Pred bralca v neskrajšani sapi prenicajo številna pereča vprašanja in nepozabni problemi razslojevanja, izseljevanja, razosebljanja in razpasene revščine v povezavi s splošnim zapostavljanjem, zatajevanjem ali zanikovanjem posameznih žensk ali ženskosti kot take.

Ker je pisateljica polnomočno prepričana, da je pripovedovanje praviloma nepredvidljivo in varljivo, ni nenavadno, da so njene prvoosebne pripovedovalke, ki vztrajno razpredajo o svojih spominih, peripetijah in izkušnjah, povsem nezanesljive; skrajno prodorne pripovedne perspektive so neredko diametralno disharmonične, osredotočene ali ločene na več resnic, ki so servilno intonirane z razkorakom med ambivalentnimi izrazi zunanje in notranje pojavnosti. To bralca resda drži v željnem pričakovanju, a ga pogosto poskuša in utegne tudi korenito zmesti.

Iz oddaje S knjižnega trga.