Mimo ene izmed obeh klasik ne bo šlo niti tokrat, predvsem zaradi novega prevoda Živalske farme, ki je pred kratkim izšel pri Mladinski knjigi, oplemeniten in kontekstualiziran z ilustracijami Petra Škerla.

Če mora biti klasika brezčasna, potem je Živalska farma na vrhu vedno aktualnih literarnih dosežkov. Novela oziroma pravljica, kakor jo poimenuje Orwell, je nastala kot odgovor na njegova spoznanja iz španske državljanske vojne, od koder se je vrnil s spremenjenimi stališči do komunizma, ki jih v stalinistični preobleki popisuje prav v pričujočem kratkem tekstu, v katerem se živali pod vodstvom prašičev uprejo ljudem in gospodarju Jonesu, prevzamejo Graščinsko farmo ter jo preimenujejo v Živalsko.

Kako hitro plemenita in enotna ideja po svobodi in solidarnosti razvodeni v osebnih interesih in žeji po popolni oblasti, lepo pokaže novi red pod vodstvom Napoleona, ki mu lahko pripišemo vse prvine sovjetskega postrevolucionarnega obdobja, npr. filozofski sistem, t. i. animalizem, ter pripadajoče motive "revolucije, ki žre svoje otroke" in "komitejev za prevzgojo", pa stahanovstvo, ustrahovanje in indoktrinacijo, nekritično glorifikacijo ljubljenega vodje, paranojo pred ovaduhi in vohuni ter neizbežno državotvorno afirmacijo političnega vrha v obliki kulturne propagande. Da so živali prispodobe sovjetskih voditeljev in inspiracij - od Marxa do Stalina, Trockega in drugih - je jasno samo po sebi, čeprav bi v našem kulturnem prostoru Živalsko farmo brez večjih težav brali tudi kot alegorijo nekdanjega skupnega jugoslovanskega prostora.

Če je bila Živalska farma v slovenščino prevedena že večkrat, smo slovenski prevod Poti v Wigan (The Road to Wigan Pier) dobili prvič. Lahko rečemo, da kar v pravem trenutku, ko se po Evropi in tudi pri nas ponovno pojavljajo zahteve po "pravem" socializmu. Ampak kaj je pravzaprav socializem, kdo je pravi in kdo salonski socialist? Na to vprašanje skuša med drugim odgovoriti kritični esej, ki se je v knjigarnah pojavil leta 1937, v času, ko se je pisec že bojeval v jarkih španske državljanske vojne. Orwell, prepričan, da se razlogi za socializem neprestano osvežujejo in prenavljajo, je sprejel pobudo svojega založnika, levičarskega aktivista Victora Gollancza, naj popiše stanje stvari (in duha) med proletariatom na severu Anglije, v centru premogovniške industrije, kjer ljudje delajo in umirajo v podzemnih rovih Wigana, Barnsleyja in Sheffielda.

Kritični in vse bolj zadirčni demokratični socialist se ni šel polovičarstva, zato je podobno kot par let poprej za potrebe enako neposredne reportaže Na robu in na dnu v Parizu in Londonu, ko se je dve leti klatil po ulicah obeh velemest, podal v drobovje knapovskega proletariata. Z delavci je več mesecev živel, delal, jedel, popival, štel ščurke in predvsem analiziral stanje ter pilil svoj jezik, s katerim bo - včasih sočutno, drugič pikro in celo agresivno – analiziral in kritiziral tako malega človeka kot socialiste in socializem, ki da se ne zmore organizirati, konsolidirati in nastopiti proti fašizmu, najbolj grozeči nevarnosti tistega časa.

Pot v Wigan je razdeljena na dva dela; v prvem Orwell z reportažno natančnostjo ne opiše le grozljivega stanja rudarskega življenja, peklenskega dela, slabih življenjskih pogojev, mizernih mezd in prenaseljenosti ter gnilobe bivalnih prostorov, pač pa tudi kritično ovrednoti zgodovino "grdih angleških delavskih mest" ter konflikt med severom in jugom Anglije oziroma kult severa in tamkajšnjega snobizma. Ko analizira stanje brezposelnosti in slabo ekonomsko stanje tudi tistih, ki delajo in prejemajo plačo, takoj pomislimo na stanje stvari v 21. stoletju, ko se zaposleni v nižjem srednjem razredu vse (pre)večkrat znajdejo v podobnem ekonomskem položaju - na pragu revščine. Spodnji odstavek bi zlahka aplicirali na današnji čas, Orwell že leta 1936 piše, da "prvič v zgodovini občutijo pritisk celo pripadniki srednjega razreda; resda prave lakote še ne poznajo, a čedalje več se jih muči v nekakšni obupni mreži frustracij, v kateri se je čedalje težje prepričevati, da si bodisi srečen, dejaven ali koristen".

Docela pa se Orwell sname z verige v drugem delu, kjer v polemičnem slogu, občasno malce pristransko in posplošeno, nikoli pa nič manj kot lucidno torpedira tako angleški socializem kot socialiste, s posebnim užitkom pa tudi infantilni levičarski intelektualizem ("vsak levičarski 'intelektualec' je seveda antiimperialist"). Orwell propagira pristno zavzemanje za socializem in "počlovečenje socializma"; Pot v Wigan je predvsem knjiga o revščini in resničnih razlogih zanjo, ter študija o moči razrednih razlik (buržoazija trdi, da "nižji razredi smrdijo"). Razredne razlike, kakopak, nikoli ne zamrejo, le novih načinov se naučijo, kako se kažejo. V teh segmentih je Orwell najbolj neposreden in duhovit, sploh ko opisuje, kako si ljudje v strahu pred sestopom v nižji razred panično izmišljujejo načine, da bi ohranjali videz imenitnosti.

Orwell je bil v kritiki tako silovit in prepričljiv, da je urednik Gollancz sprva hotel objaviti samo prvi, manj sporni del knjige. Nazadnje je objavil integralno verzijo, a se je temu provokativnemu tekstu, ki številne razburja še danes, odločil dodati lastni predgovor, ki so ga založniki v poznejših izdajah (vključno s pričujočo slovensko) izpustili.