Proza britanske piske Hilary Mantel je bolj tekoča, ni več dvoumnosti o občasno konfuzni identiteti "Njega", velikega stratega, manipulatorja in hladnega eksekutorja ukazov kralja Henrika VIII., roman je skratka klasični page turner in politični triler prve kategorije.

Henrik VIII. je v drugi knjigi svoje druge žene Anne Boleyn naveličan v enaki meri, kot je bil v prvem romanu naveličan prve žene Katarine Aragonske. Anna mu ne more roditi moškega potomca, še vedno bíje bitko z Vatikanom, ki vztraja, da je poroka nezakonita ter da je legitimni naslednik angleške krone hči Katarine Aragonske, ki medtem hira nekje v provinci na severu države. Piše se leto 1535 in kralj vrže oko na mlado Jane Seymour, zato Cromwellu zaupa posebno nalogo, znebiti se Anne Boleyn in njenega spremstva ter pripraviti vse potrebno za poroko z novo izbranko iz vplivne družine, katerih posestvo, Wolf Hall, je posodilo naslov prvemu romanu.

Pripeljite obtožence, naslov drugega dela, se navezuje na štiri posameznike, obtožene, da so prešuštvovali s kraljevo drugo ženo, in ker hajko vodi Cromwell, je samoumevno, da bo šlo v veliki meri za podtikanja in manipulacije, izigravanje pravnega reda, predvsem pa za demonstracijo moči. Roman je med drugim prvovrstna študija ciničnega izkoriščanja oblasti in vpliva oziroma načina pridobivanja moči in njegove uporabe. Cromwell, ki ga Mantel v Wolf Hallu ni opisovala izključno kot spletkarskega grobijana, temveč kot pragmatičnega in tolerantnega misleca, zavezanega kralju in domovini, je zdaj samo še hladnokrvni eksekutor, ki neprestano sondira teren, do kod lahko brez posledic sežeta njegova moč in vpliv; povedano drugače, svoje brezobzirne metode mora vsaj približno ohranjati znotraj zakonskih okvirov. Ko nekemu državnemu uradniku med pripravo obtožnice nikakor ni jasno, česar je Anne Boleyn kriva in zakaj jo preganjajo, mu Cromwell hladno odvrne: "Spomnite se, kaj sem vam rekel pred kratkim: kakšno resnico želimo? Sem rekel, da vso resnico?" Uradnik odvrne: "Rekli ste le resnico, ki jo lahko izkoristimo."

Sorodna novica Hilary Mantel: Wolf Hall

Cromwell se v drugi knjigi izkaže za klasičnega tendencioznega karierista, ki stopa prek trupel; v Henrikovem sporu z Vatikanom protestantizma ne prevzame zaradi dogme, temveč zavoljo poslovnega koristoljubja. V pogovoru z nekim dvorjanom, prepričanim, da bo poroka z Jane Seymour kralja pripeljala nazaj v naročje Rima, pri čemer bi imeli s Cromwellom kot luterancem težavo, mu On hladno odvrne: "Nisem luteranec, bankir sem. Luter tiste, ki posojajo z obrestmi, obsoja na pekel. Je verjeti, da bi stopil na njegovo stran?"

Po drugi knjigi je zdaj jasno, da je Hilary Mantel uspel predvsem en preboj, upehane motive dvornih spletk, od številnih žena zdolgočasenih vladarjev, in političnega obračunavanja je znova prepojila s fascinantnimi liki in atraktivnim suspenzom. Sledi samo še neizbežni padec kraljevega dežurnega stratega in uzurpatorja ustaljenega reda, kar ima prinesti sklepna knjiga.