Pisatelj priznava, da je uporabil njegovo biografijo in zapiske, vendar jim je, kot dokazuje pripovedna tehnika, tudi marsikaj dodal. Ob simulirani objektivni instanci, ki pripada skoraj avanturistovemu pogledu, imamo na vsakem izmed potovanj po Britanski Indiji, na romanju v Meko in ob odpravi, ki gre raziskovat izvir Nila in najde Viktorijino jezero, namreč tudi pogled udeleženca. Enkrat je to hindujski služabnik, ki ne mara muslimanov, Burton pa prav takrat konvertira v islam, drugič je to zgovoren musliman, ki mu je tuje, da se belec, Anglež, torej vnaprej brezverec, vtihotapi na hadž, tretji je afriški pripovedovalec, ki v skladu z ustno tradicijo podaljšuje zgodbo in preveličuje svojo vlogo na napornem potovanju. Vsak izmed njih ocenjuje Burtonova dejanja, predvsem pa zanimanje za običaje, rituale, magijske obrede in religijo s stališča svoje zožene zavesti. Šele iz vseh teh drobcev se nam izriše portret odpadnika, ki se je zlahka in marljivo učil jezikov, jih včasih uporabljal za vohunjenje ali geografske odprave v korist krone, predvsem pa je užival v pestrosti narodov in pokrajin, skozi katere ga je vodila službena kariera. Vse do konca, ko je bil že po videzu tako tuj svojim angleškim mecenom, da mu niso več zaupali, bolj so verjeli krvoločnim nadutežem, ki so bili videti tako kot oni.

Zbiralec svetov je ekumenska knjiga, ki Burtonovo bogoiskateljstvo in njegovo pristno zanimanje za daljne kulture in svetove predstavlja kot alternativo kolonializmu devetnajstega stoletja. Nasprotnik suženjstva, odličen pogajalec in še boljši sogovornik vsem, ki jih srečuje na poti, zagovornik nenasilja in enakosti, bratstva med ljudmi je ne le občutljiv za razlike, njegovo delovanje je skoraj mirovniško in spravljivo. Čisto nekaj drugega kot čas, v katerega je pahnjen, ekskluzivističen glede religije in izključujoč vse druge, ne glede na ceno. Ob kritiki časa in prevladujočih predsodkov pa tudi jezikovne, saj vsakega govorca zaznamujejo lokalizmi in besede, ki jih nabira iz svoje vere, zato je romanu priloženo osem strani slovarčka. Ne le to; ob izrazitem in za sopotnike kontroverznem junaku roman odlikujejo živahni, ne direktni, včasih samo na hitro nakazani prikazi poti, predvsem pa drastični opisi pokrajin in navad ljudstev na obrobju civilizacije. In seveda standard, higiena in temeljna preganjavičnost, nezaupanje in samo včasih prikrita superiornost pri vseh, ki jih Burton sreča na svojih potovanjih, torej ves tisti balast, ki se ga niti v več kot stoletju od Burtonove smrti nismo otresli in se nam, po propadu razsvetljenskega projekta, vrača in nam zastira pogled na druge vere in kulture.
Matej Bogataj, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).