Pozneje je povedala, da ji je, ko je omenjena kolumna dobila "viralni" zagon, postalo nelagodno, saj je dojela, da je dala vpogled v svojo zasebnost vsakomur, ki si je vzel nekaj časa za pripoved o tem, kako sta z možem zaradi finančne stiske - priznanja in nagrade iz kulturniških krogov gor ali dol, "prekarec je pač prekarec" - začela prodajati hišo, ki naj bi bila prizorišče idiličnega življenja njune družine, nato pa postala simbol družinske oziroma kar družbene stiske.

A Djilasova, "lastnica hiše, kredita in magisterija", kmalu še doktorata, je očitno v zgodbi videla prevelik potencial, da je ne bi še enkrat, v razširjeni različici - tokrat romaneskni - delila s slovenskim občestvom. Avtobiografsko ogrodje z nekaj spremenjenimi podrobnostmi ostaja, hiša na obrobju mesta s keramičnim petelinom na strehi in belimi okni ter češnjo na vrtu je še vedno prizorišče zgodbe, ki kar kliče po tem, da bi jo nekoč - morda kot priznana gledališka režiserka kar avtorica sama - postavili na odru. Prav njeni "poklicni deformaciji" najbrž lahko pripišemo natančno opisovanje didaskalij in podrobnosti, zaradi katerih ponekod dobimo občutek, da je hiša živo bitje, zajedavec, ki kot v kakšni grozljivki protagonistki pije kri.

Hiša se bere hitro in lahkotno, zaradi nepretencioznega sloga pisanja, ki vabi k identifikaciji z junakinjo, in že omenjene "resnične podstati" bo roman gotovo dosegel širok krog bralcev, ki bodo ali v zadregi zardevali ali se, češ jaz že nisem tak, muzali "slovenskosti" skozi oči Djilasove - kot priseljenka, ki že pol življenja živi v Sloveniji, ima pač zmožnost tega posebnega pogleda "od zunaj in od znotraj". To ji uspe brez posmehovanja in/ali moraliziranja prek tega, da vpelje nekaj likov, ki s svojo "zgolj naključno podobnostjo resničnim osebam" ponazorijo presek situacije, v kateri se lahko znajde slehernik.

In prav to, da čeprav smo - po sili razmer - povabljeni v notranjost hiše (tako kot tisoči voajerjev, ki se nad bolj ali manj okusno opremljenimi stanovanji rojakov naslajajo na nepremičninskih portalih), ostanemo "zunaj", je lahko očitek romanu, saj se protagonistka v pravo analizo medosebnih odnosov razen v nekaj anekdotičnih epizodah ne spusti, preveč je osredotočena nase, na svoje naraščajoče nevroze in mrzlične poskuse, da bi že prodala to preklemano (prekleto?) hišo.

Morda pa je prav s skorajšnjo zamrznitvijo odnosov med njenim bivanjem v čustvenih "vicah" avtorica želela podčrtati bistvo: včasih v gonji za imeti (ali v konkretnem primeru: prodati) pozabimo - ali preprosto ne utegnemo - živeti: "Danes se zadolžimo, vse novo izživimo do petintridesetega leta in potem odplačujemo, dokler ne crknemo. Ampak uživamo pa takoj. Vsaj tisti trenutek, ko kupujemo, uživamo. Ko podpisujemo kupo-prodajne pogodbe, uživamo. Ko odpiramo paket, uživamo. V vonju novega. Potem pa nimamo več časa za uživanje. Ker moramo na zelo veliko obrokov odplačevati vse to zdavnaj minulo uživanje. In po štiridesetem smo vsi že izgoreli in zagrenjeni."