V drugem krogu bi jim lahko dodali še etiko, pravno državo in svobodo, ki jo je avtor vključil tudi v naslov. Ti pojmi se pojavljajo neprenehoma in v različnih povezavah. Ton jim dajejo že prve besede v knjigi: "Ker pri nas ne deluje demokracija, ne deluje pravna država in posledično tudi sprava ne."

Simoniti kritizira oblast/državo in zagovarja demokracijo, saj gre za svobodo, "največji dosežek zahodne civilizacije, ki se je razvila iz grško-rimske in ne judovsko-krščanske tradicije," piše. Za nas, ki imamo prvič v zgodovini tako svobodo, je demokracija pomembna kot metoda spoznavanja sebe oziroma zla, ki smo si ga, po avtorjevih besedah, storili med seboj med drugo svetovno vojno in po njej. Vendar ni zlo tisto, "ki vnaša razkol med Slovence, temveč razkol med nami poglablja vsakokratni upor proti zlu", katerega posledice nikoli ne minejo.

Pisec teh besed Iztok Simoniti ni le klasično izobražen mislec teoretik. Je pravnik z doktoratom iz mednarodnih odnosov in diplomat, bil je tudi sodnik Mednarodnega sodišča za konciliacijo in arbitražo. Po vrhu ima poleg vrste strokovnih spisov za seboj tudi dve knjigi esejev. Že v njiju se je posvečal tudi tukaj navedenim vprašanjem, vendar o njih v knjigi Vode svobode razmišlja s še več jasnosti in ostrine.

Simoniti še radikalizira svoj pogled v prihodnost, ko zapiše, da bo brez demokracije zlo znova sprožilo nasilje med državami in znotraj njih. Razvoj v to smer bi dokončno pokopal tudi demokracijo – sistem, ki preprečuje reševanje nakopičenih nesoglasij z nasiljem. To bi pomenilo konec že tako krhkega upanja v spravo, za katero tudi v razmeroma mirnih časih manjka ključni pogoj. Ni se namreč mogoče "spraviti glede preteklosti, če nismo spravljeni glede sedanjosti. Ni mogoče doseči enotnega pogleda na zločine, ki so se dogajali pred pol stoletja in več, če ne znamo opraviti s sedanjimi vsemi vrstami kaznivih dejanj." In še: "Slovenski razkol, ki se kaže kot slabo življenje tukaj in zdaj, je tudi posledica boja dveh nezdružljivih etičnih sistemov … in slabe demokracije. Vse veje oblasti, ki tako rekoč od začetka blokirajo pravno državo, brez katere ni demokracije, v resnici ustvarjajo latentno državljansko vojno. Vzrok in posledica sta v resnici ravno obratna, kakor sebe in nas stalno prepričujejo politične elite v Sloveniji: vzrok je načrtno zatiranje demokracije, posledica je vzgoja za državljansko vojno."

Slovenija, demokratično in pravno šibka država, se mora zavedati, trdo pribija avtor, da bo tako kot druge male in nove države izginila, "če propade demokratični projekt EU in z njim sedanji mednarodni red." Na ozemlju današnje Slovenije se je namreč v 20. stoletju pred Evropsko unijo zamenjalo šest državnih in političnih oblasti. Javnost, civilna družba, mediji in intelektualci, skratka vse, kar ni oblast, morajo oblast nadzirati, ker se ta sama ne zmore. Za polobsedno stanje sta, po Simonitijevem mnenju, najbolj odgovorni zakonodajna in izvršna veja oblasti, "ki od nastanka Slovenije stopnjujeta blokado pravosodja, ki je nujno za demokracijo". Prav demokracija in sprava pa sta "politični proces, zaradi katerega ima naša država sploh smisel, da obstaja".

Sprava je sploh ena najbolj nevralgičnih točk v Simonitijevih razmišljanjih. Tudi evropska sprava, o kateri pravi, da "ni pragmatizem zmagovalcev druge svetovne vojne, temveč temelji na demokraciji ali. t. i. zahodni svobodi". Ta izhaja iz izkušnje, da monoteizmi in monizmi ne morejo mirno soobstajati – povzročili so dve svetovni vojni in se nadaljevali še v hladni vojni. Prvi – judovstvo, krščanstvo, islam – predpostavljajo enost Boga, drugi – komunizem, fašizem, nacizem – pa enost ideje, "kar je v bistvu eno in isto. Oboji so zaprti etični sistemi, za katere je vse obvladljivo in razložljivo znotraj enega sistema idej, o katerem ni dovoljeno razpravljati. Zato je pravilneje reči," pripominja avtor, "da so monizmi 20. stoletja brezbožni otroci evropskega klerikaliziranega vojujočega se krščanstva, kakor pa da sta evropska desnica in levica rodili komunizem, fašizem in nacizem."

Ko Iztok Simoniti omenja evropsko svobodo-demokracijo, ju piše skupaj, kot sopomenki. Zanj sta vrednota vrednot "najnižji in najvišji skupni imenovalec življenja različnih kultur, jezikov, prepričanj, veroizpovedi. Ta svoboda je največja iznajdba zahodne civilizacije in po njej se razlikuje od vseh drugih civilizacij."

Ob Simonitijevih razmišljanjih se velja pomuditi vsaj še ob sklepnem eseju Krst pri Savici s podnaslovom Komentar k zgodovini Slovencev in Slovenije. Simoniti v svoji razlagi Prešernovega epa polemizira s prešernoslovci (sam se mednje ne prišteva, prej med politologe), ki načelno izhajajo iz ene ali druge – judovsko-krščanske oz. grško-rimske etične tradicije Zahoda. Ker sinteza med njima ni mogoča, tudi razlage vodijo do različnih sklepov. Simonitija zanima zgolj Prešeren sam. "On vodi junake načrtno, zbrano, umetelno in paradigmatično v pogubo – popoln zlom; junaki nimajo svoje volje." Med vsemi razlagami so preživetveno pomembne tiste, s katerimi se avtor naveže na ugotovitve o monoteizmu in monizmu v esejih v prvem delu knjige, ki "prepoznavajo historično zlo, ki trajno vnaša razdor – latentno ali aktivno državljansko vojno".

Iz oddaje S knjižnega trga